Turčija, 20. dan
Zadnji dan – spoznanje, da se bomo z naslednjim dnem vrnili v normalno življenje, je najboljša stvar zadnjega dne.
Zbudili smo se v oblačno jutro. Seveda. Kot da bi turška nebesa želela simulirati naše razpoloženje ob koncu našega potovanja.
Z Bejo in Saro smo se zjutraj odpravile v mesto. Naš cilj? Nakup spominkov za naše domače. Seveda, kaj pa drugega počneš na »dopustu«, kot da se obremenjuješ s tem, kaj bodo ljudje, ki niso tu, mislili, da si jim prinesel.
Nato smo odšle v salon, kjer je zaposlena praznovala 18. rojstni dan. Presenetile smo jo s torto in majhnim darilcem. Skupaj smo pojedle torto, se pogovarjale, kako hitro je minil čas, in se poslovile.
Ob vrnitvi v hotel smo odšli na plažo gledat valove. Medtem ko smo se mi družili na plaži, so nekateri »pametnejši« (ali pač bolj željni nakupovanja) odšli v mesto, da bi nakupovali na bazarju in se najedli.
Nato smo se vrnili v apartmaje in spakirali prtljago. Pospraviti ni bilo treba, saj se je vse bleščalo od čistoče. (Bog pomagaj, če bi bilo to res, bi morali poročati o čudežu.)
Sledila je standardna procedura pred odhodom: kovčke smo stehtali (da bi ugotovili, koliko neuporabnih stvari smo kupili), malo smo si zamenjali stvari, da kovčki niso bili pretežki, in si pripravili hrano.
In tako smo končno preživeli naš zadnji dan v Antalyi. Jutri pa domov!
Sara Ilić
