Ko po učenju zapreš zvezek in zaspiš, delo s pravkar pridobljenimi informacijami še ni končano.
Med spanjem se namreč nadaljujejo procesi, ki pomagajo nove spominske sledi stabilizirati, povezati z že obstoječim znanjem in ohraniti za poznejši priklic.
To ne pomeni, da se lahko snov naučiš kar med spanjem. Pomeni pa, da je spanec pomemben del procesa, ki se je začel že takrat, ko si bil/a buden/a in pozoren/na.
Spomin ne nastane v enem samem koraku
Pomnjenje velikokrat opisujemo kot shranjevanje podatkov, vendar je proces nekoliko bolj zapleten. Najprej moraš informacijo zaznati in ji nameniti dovolj pozornosti. Nato se oblikuje nova spominska sled, ki je sprva še razmeroma občutljiva in jo lahko zmotijo druge informacije.
Proces, pri katerem se takšna sled postopoma utrjuje in postaja stabilnejša, imenujemo konsolidacija spomina. Del tega procesa poteka že v budnosti, pomembno vlogo pa ima tudi spanje.
Pozneje moraš informacijo še priklicati. Zato nekaj ni nujno dobro naučeno že samo zato, ker se ti ob ponovnem branju zdi znano. Šele ko lahko podatek razložiš ali uporabiš brez gledanja v zapiske, se pokaže, kako dostopen je v spominu.
Možgani med spanjem niso neaktivni
Spanje ni enotno stanje. Ponoči večkrat prehajamo skozi različne faze ne-REM oziroma NREM spanja in fazo REM, za katero so značilni hitri gibi oči in intenzivnejše sanjanje.
V posameznih fazah se spreminjajo možganska dejavnost, dihanje, srčni utrip in mišična napetost. Z utrjevanjem spomina so povezani različni deli spalnega cikla, njihove vloge pa ni mogoče razdeliti s preprostim pravilom, da je ena faza namenjena dejstvom, druga pa spretnostim.
Pomemben model konsolidacije predvideva, da se med spanjem ponovno aktivirajo vzorci možganske dejavnosti, povezani z nedavnimi izkušnjami. Pri tem sodelujejo hipokampus, ki je pomemben pri oblikovanju novih spominov, in predeli možganske skorje, kjer se znanje postopoma povezuje z že obstoječimi informacijami. Pri usklajevanju tega procesa imajo pomembno vlogo počasni možganski valovi in kratki izbruhi dejavnosti, imenovani spalna vretena.
Spanje po učenju pomaga utrjevati spominske sledi
Med učenjem se mora nova informacija najprej zapisati v spomin. Spanje je ne ustvari na novo, lahko pa pomaga pri njenem nadaljnjem utrjevanju.
Zato je pomembno, kaj se zgodi po učenju. Če po njem prebediš vso noč, možganom odvzameš obdobje, v katerem bi lahko potekali nekateri procesi konsolidacije. Pomanjkanje spanja po učenju je povezano s slabšim poznejšim priklicem novega gradiva.
Vendar iz tega ne sledi, da boš vse, kar prebereš tik pred spanjem, zjutraj samodejno znal/a. Spanje lahko podpira utrjevanje spomina, ne more pa popraviti informacij, ki jih nisi razumel/a, jim nisi namenil/a pozornosti ali jih sploh nisi uspešno usvojil/a.
Pomemben je tudi spanec pred učenjem
O spanju pogosto razmišljamo kot o nečem, kar pomaga po učenju, vendar je pomembno tudi, kako spočiti se ga lotimo. Če nisi dovolj spal/a, težje ohranjaš pozornost, počasneje obdeluješ informacije in se hitreje začneš odzivati nepremišljeno.
Pomanjkanje spanja lahko zato ovira že prvi korak pomnjenja: uspešno kodiranje novih informacij. Če si med razlago močno zaspan/a in le s težavo slediš pouku, možgani nimajo enako kakovostnega gradiva, ki bi ga lahko pozneje utrjevali.
Pregledi raziskav kažejo, da popolno pomanjkanje spanja škoduje spominu tako pred učenjem kot po njem. Učinek pomanjkanja spanja pred učenjem je lahko celo izrazitejši, saj vpliva že na sposobnost sprejemanja novih informacij.
Učenje pozno v noč ima svojo ceno
Dodatna ura ponavljanja se pred ocenjevanjem lahko zdi koristnejša od dodatne ure spanja. Toda čas, ki ga pridobiš z bedenjem, ni nujno enako kakovosten kot čas učenja, ko si spočit/a.
Z naraščajočo utrujenostjo lahko težje presojaš, kaj že znaš, delaš več napak in počasneje povezuješ informacije. Če učenje nadaljuješ vso noč, pa ne vplivaš samo na svojo pozornost naslednji dan, temveč tudi na utrjevanje snovi, ki si jo pred tem že usvojil/a.
To ne pomeni, da bo ena krajša noč izbrisala vse znanje. Prav tako iz raziskav ne moremo določiti ene popolne ure, ob kateri bi morali vsi prenehati z učenjem. Lahko pa sklepamo, da redno nadomeščanje spanja z učenjem ni dobra dolgoročna strategija.
Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli
V obdobju odraščanja se spreminjata notranja biološka ura in čas, ko telo začne sproščati melatonin. Zaradi tega številni najstniki zvečer postanejo zaspani pozneje, čeprav morajo zaradi pouka zjutraj zgodaj vstati.
Za mladostnike med 13. in 18. letom strokovna priporočila predvidevajo od osem do deset ur spanja na dan. Potrebe posameznikov se sicer nekoliko razlikujejo, vendar redno precej krajši spanec otežuje pozornost, učenje in uravnavanje razpoloženja.
Spanje ni bližnjica, ampak del učenja
Dober spanec ne more nadomestiti razumevanja, ponavljanja in samostojnega priklica snovi. Prav tako ni mogoče natančno določiti, kateri podatki se bodo ponoči utrdili in katere bomo pozabili.
Vseeno pa učenje in spanje nista ločena procesa. Spanje pred učenjem pomaga ustvariti boljše pogoje za sprejemanje novih informacij, spanje po njem pa sodeluje pri njihovem utrjevanju in povezovanju. Zato noč pred ocenjevanjem ni samo čas, ki bi ga lahko porabili za še nekaj strani zapiskov. Je tudi del procesa, s katerim naučeno postaja dostopnejše in trajnejše
