Včasih se učenja lotiš, ker te snov res zanima.
Drugič te za mizo spravijo napovedano ocenjevanje, želja po dobri oceni ali občutek, da ne smeš razočarati drugih. V vseh primerih imaš razlog za učenje, vendar ne gre za enako vrsto motivacije.
Pri motivaciji namreč ni pomembno samo, koliko je imamo, temveč tudi, od kod izvira.
Prav razlogi za učenje lahko vplivajo na to, kako dolgo bomo vztrajali, kako se bomo ob delu počutili in kakšen odnos bomo razvili do snovi.
Motivacija ni samo notranja ali zunanja
Eno najbolj uveljavljenih razlag motivacije ponuja teorija samodoločanja, ki sta jo razvila psihologa Edward Deci in Richard Ryan. Ta ne razlikuje samo med notranjo in zunanjo motivacijo, ampak opisuje več različnih razlogov, zaradi katerih se lotimo dejavnosti.
O notranji motivaciji govorimo, kadar nekaj počneš zaradi zanimanja, radovednosti ali zadovoljstva, ki ga prinaša sama dejavnost. Morda rešuješ zahtevnejše matematične naloge, ker uživaš v iskanju rešitev, ali bereš o zgodovinskem obdobju, ker ga želiš bolje razumeti.
Zunanja motivacija pa pomeni, da se učiš zaradi cilja, ki ni samo učenje. To je lahko ocena, pohvala, vpis na želeno šolo ali znanje, ki ga boš potreboval/a pri poklicu. Toda vsi zunanji razlogi niso enaki.
Motivacija zaradi zunanjih spodbud
Najbolj nadzorovana oblika zunanje motivacije temelji na nagradi ali kazni. Učiš se, da bi dobil/a dobro oceno, se izognil/a popravnemu izpitu ali izpolnil/a zahtevo staršev in učiteljev.
Takšni razlogi te lahko učinkovito pripravijo do dela. Bližnji rok ali napovedano ocenjevanje lahko povzročita, da končno začneš, čeprav te snov ne zanima. Toda motivacija je v tem primeru močno odvisna od zunanje zahteve. Ko ocene, nadzora ali nagrade ni več, lahko izgine tudi razlog za dejavnost.
To ne pomeni, da so ocene in roki sami po sebi škodljivi. V šoli imajo jasno funkcijo, vendar težko sami ustvarijo trajnejše zanimanje za snov.
Učenje zaradi lastnih pričakovanj
Včasih te k učenju ne prisili neposredna zahteva druge osebe, temveč občutek, da moraš nekaj narediti, če želiš ohraniti dobro mnenje o sebi. Morda se učiš, ker bi se sicer počutil/a krivo, leno ali nesposobno, ali ker želiš sebi in drugim dokazati, da si dovolj dober/a.
Teorija samodoločanja takšno obliko motivacije imenuje introjicirana regulacija. Zunanji pritisk se je preselil vate, vendar cilja še nisi zares sprejel/a za svojega.
Tudi takšna motivacija je lahko zelo močna. Zaradi nje lahko vztrajaš, dosegaš dobre rezultate in si postavljaš visoke zahteve. Hkrati pa jo lahko spremljajo napetost, strah pred neuspehom in občutek, da je tvoja vrednost odvisna od dosežkov.
Ko v učenju prepoznaš osebni pomen
Ni treba, da te dejavnost veseli, da bi se je lotil/a iz lastne odločitve. Pomembno je, ali v njej prepoznaš vrednost in jo povežeš s ciljem, ki si ga izbral/a sam/a.
Slovnična pravila te morda ne zanimajo, vendar jih želiš obvladati, ker želiš bolje pisati. Učenje biologije ti je lahko naporno, a se ti zdi pomembno zaradi nadaljnjega študija. V takšnih primerih dejavnost ni notranje zanimiva, vendar razumeš njen namen in ga sprejemaš.
To imenujemo identificirana regulacija. Še vedno gre za zunanjo motivacijo, saj se ne učiš zgolj zaradi zadovoljstva ob učenju, vendar je razlog veliko bolj usklajen s tvojimi vrednotami in cilji. Prav zato lahko pri dejavnosti vztrajaš tudi takrat, ko je zahtevna ali dolgočasna.
Različne vrste motivacije se lahko prepletajo
Pri učenju običajno ne deluje samo en razlog. Nek predmet te lahko zanima, hkrati pa si pri njem želiš dobro oceno in ga potrebuješ za vpis na fakulteto. Pri drugem morda ne uživaš, vendar razumeš, zakaj je pomemben.
Tudi vrsta motivacije se lahko sčasoma spremeni. Dejavnosti se lahko najprej lotiš zaradi zahteve, nato pa v njej odkriješ osebni pomen ali celo zanimanje. Možen je tudi obraten proces: nekaj, kar te je sprva veselilo, lahko ob stalnem pritisku začneš doživljati predvsem kot obveznost.
Kaj podpira motivacijo?
Po teoriji samodoločanja imajo pri motivaciji pomembno vlogo tri osnovne psihološke potrebe: avtonomija, kompetentnost in povezanost.
Avtonomija pomeni občutek, da pri svojem ravnanju sodeluješ in razumeš njegove razloge. Ne pomeni, da lahko vedno počneš samo tisto, kar želiš. Tudi pri obvezni nalogi lahko občutiš nekaj avtonomije, če lahko izbereš način dela, vrstni red ali temo.
Kompetentnost je občutek, da si nalogi kos in da lahko pri njej napreduješ. Če je snov veliko prezahtevna ali ne dobiš jasne povratne informacije, lahko motivacija oslabi. Obvladljiv izziv in opazen napredek pa jo lahko podpreta.
Povezanost se nanaša na občutek sprejetosti in pripadnosti. Na tvoj odnos do predmeta lahko vplivajo tudi odnosi z učiteljem in sošolci ter občutek, da lahko vprašaš za pomoč, ne da bi bil/a zaradi tega zasmehovan/a ali razvrednoten/a.
Kaj pa, kadar razloga sploh ne vidiš?
Teorija samodoločanja pozna tudi amotivacijo. To ni isto kot lenoba, temveč stanje, v katerem ne vidiš povezave med svojim trudom in rezultatom, ne verjameš, da boš nalogo zmogel/a, ali v njej ne prepoznaš nobenega smisla.
V takšnem primeru pozivi k večji prizadevnosti pogosto ne zadostujejo. Najprej je treba ugotoviti, kaj tvojo motivacijo ovira. Težava je lahko v nerazumljeni snovi, občutku nemoči, preobremenjenosti, nejasnem cilju ali prepričanju, da trud ne bo ničesar spremenil.
Ni pomembno samo, koliko motivacije imaš
Za učenje ne potrebuješ vedno navdušenja. Veliko šolskih obveznosti opraviš, čeprav v njih ne uživaš, in tudi zunanji cilji ti lahko pomagajo začeti. Vendar ni vseeno, ali te usmerjajo predvsem zanimanje, osebni pomen, želja po nagradi ali strah pred neuspehom.
Vprašanje zato ni samo, kako postati bolj motiviran/a, temveč kakšna je tvoja motivacija. Razumevanje razlogov za učenje ti lahko pokaže, zakaj pri nekaterih nalogah vztrajaš, druge nenehno odlagaš, ob tretjih pa kljub uspehu občutiš predvsem pritisk.
