O človeških možganih kroži veliko mitov, eden najbolj razširjenih pa pravi, da jih uporabljamo samo deset odstotkov.
Zamisel je privlačna, saj namiguje, da se v naših možganih skriva ogromna zaloga neizkoriščenih sposobnosti.
Toda ali devetdeset odstotkov možganov res večino časa ne počne ničesar? Raziskave njihovega delovanja kažejo precej drugačno sliko.
Možgani nimajo velikega neuporabljenega območja
Različni deli možganov opravljajo različne naloge. Nekateri sodelujejo pri obdelavi vida in zvoka, drugi pri gibanju, govoru, spominu, čustvovanju, sprejemanju odločitev ali uravnavanju osnovnih telesnih funkcij.
Ko bereš to besedilo, zato niso dejavna popolnoma ista omrežja kot med tekom, poslušanjem glasbe ali pogovorom. To pa ne pomeni, da so preostali deli možganov neuporabni. Njihova dejavnost se spreminja glede na to, kaj počneš, na kaj si pozoren/na in kaj se dogaja okoli tebe.
Slikanje možganov je pokazalo, da pri različnih dejavnostih sodelujejo številna možganska območja. Nobena meritev ni razkrila obsežnega dela zdravih možganov, ki ne bi imel nobene naloge.
Ali to pomeni, da ves čas uporabljamo sto odstotkov možganov?
Tudi takšna razlaga bi bila nekoliko zavajajoča. Uporabljamo vse dele možganov, vendar ne nujno hkrati in z enako intenzivnostjo.
Podobno velja za telo. Med hojo ne uporabljamo vseh mišic z največjo možno močjo, vendar iz tega ne sklepamo, da so mišice, ki trenutno počivajo, neuporabne. Posamezna možganska območja se vključujejo v različne naloge, med seboj sodelujejo in svojo dejavnost ves čas prilagajajo.
Možgani niso izklopljeni niti med počitkom. Takrat obdelujejo informacije, vzdržujejo delovanje telesa ter sodelujejo pri urejanju spominov in misli. Tudi med spanjem potekajo procesi, ki so pomembni za učenje, spomin in druge funkcije.
Veliko pove že poraba energije
Možgani predstavljajo približno dva odstotka telesne mase odraslega človeka, vendar v mirovanju porabijo približno petino energije telesa. Velik del te energije potrebujejo za komunikacijo med živčnimi celicami in vzdrževanje pogojev, v katerih lahko te delujejo.
Z evolucijskega vidika bi bilo zelo potratno vzdrževati tako energijsko zahteven organ, če bi bila večina njegovega tkiva povsem neuporabna. Tudi ta podatek zato nasprotuje predstavi, da devetdeset odstotkov možganov samo čaka, da jih nekega dne vključimo.
Od kod izvira deset odstotkov?
Natančen izvor mita ni znan. Ena od možnih razlag ga povezuje z napačnimi povzetki besed psihologa Williama Jamesa, ki je na začetku 20. stoletja pisal o tem, da ljudje ne izkoristimo vseh svojih duševnih zmožnosti. Govoril je o človeškem potencialu, ne o deležu možganskega tkiva.
K širjenju mita so verjetno prispevale tudi zgodnje raziskave možganov. Znanstveniki nekoč še niso poznali nalog vseh območij, zato so nekatera opisovali kot “tiha območja”. Poznejše raziskave so pokazale, da ta območja vendarle sodelujejo pri delovanju možganov. Izvor mita je težko natančno določiti, njegova povezava z Williamom Jamesom pa ostaja ena od razlag, ne potrjeno zgodovinsko dejstvo.
Zamisel so nato ohranjali oglasi, priročniki za samopomoč in znanstvenofantastični filmi. Obljuba o skritih sposobnostih je namreč veliko privlačnejša od manj dramatične resnice, da se naše sposobnosti razvijajo predvsem z učenjem, vajo in izkušnjami.
Česa pri svojih možganih res še ne izkoriščamo?
Mit je napačen, vendar vsebuje zrno ideje, zaradi katere mu ljudje verjamejo. Svojih sposobnosti res ne razvijemo vedno do enake mere. Z učenjem lahko oblikujemo nove povezave, utrjujemo znanje in postajamo spretnejši pri dejavnostih, ki jih vadimo.
To pa ni posledica vključevanja prej spečih devetdesetih odstotkov možganov. Gre za spreminjanje in učinkovitejše sodelovanje omrežij, ki jih že uporabljamo. Možgane lahko torej razvijamo, vendar ne tako, da bi odklenili njihov skrivni del.
Trditev o desetih odstotkih je zato dober primer nevromita: razlage, ki zveni znanstveno in ponuja preprost odgovor, čeprav je raziskave ne potrjujejo. Resnično delovanje možganov je precej bolj zapleteno – in prav zato tudi zanimivejše.
