V četrtek, 2. 4. 2026, so imeli dijaki prvih letnikov pogovor z Jurijem Verčem, profesorjem filozofije, literarnim komparativistom, publicistom, urednikom in prevajalcem. Jurij Verč je obiskoval slovensko osnovno in srednjo šolo v rodnem Trstu, študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorat iz filozofije pa je opravil v Neaplju.
Dijakom je predstavil življenje Slovencev v zamejstvu – osvetlil številna vprašanja slovenske narodne in jezikovne identitete ter odgovoril na vprašanja, ki so zajemala tako njegovo poklicno pot kot potrebo po razjasnitvi, kako doživljajo Slovenci za državno mejo svoj jezik, kulturo in vključenost v večinsko, tj. italijansko družbo.
Ob vprašanju, kako živijo Slovenci v Trstu, je g. Verč hudomušno poudaril, da dobro, saj imajo morje, ki ga Ljubljana nima, burjo, ki prestraši samo turiste, in boljšo kavo, po kateri slovi mesto celo kot prestolnica tega opojnega temnega napitka. Dvojezičnost je prednost, most, ki povezuje; v današnjem času je njegovim rojakom bistveno lažje kot njihovim prednikom. Naš gost je izpostavil, da vse več Italijanov vpisuje otroke v slovenske vrtce in nato v osnovne šole, kar posledično pomeni večjo deasimilacijo.
Po uvodnem zgodovinskem vpogledu v življenje Slovencev v Trstu in okolici so dijaki spoznali, kako pomembna so za zamejske Slovence društva, zakaj je bil požig Fabianove palače, tedaj ene najsodobnejših javnih zgradb, Narodnega doma leta 1920 tudi požig simbola slovenske kulturne, gospodarske in politične dejavnosti. Le-ta je bil sicer po več kot stoletju uradno vrnjen Slovencem, a bo na ključ še potrebno počakati, saj stavbo upravlja tržaška univerza, v kateri je sedež Visoke šole za prevajalce in tolmače, v pritličju je le manjša Galerija Narodnega doma in Slovenski informativni center.
O šentjernejski noči, ko so v ognju fašistične nestrpnosti zgorele številne stavbe, je pisal tudi najuglednejši tržaški pisatelj Boris Pahor, požig Narodnega doma je gledal še ne kot sedemletni deček.
Mesto v zalivu, kot ga je poimenoval Pahor, je gostilo številne znane Slovence – od Trubarja, Ketteja, Cankarja in številnih drugih; v mestu pa je za nekaj let našel dom tudi ugledni irski pisatelj James Joyce.
Mesto umetnikov – pesnikov in pisateljev, trgovcev, zavarovalničarjev … je sredi 19. stoletja štelo več Slovencev kot Ljubljana, zato je takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar izjavil, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča. Število le-teh je po obeh vojnah upadlo, na pobudo prof. in polit. geografa Milana Bufona so z raziskavo, ki so jo izvedli leta 2022, potrdili, da je v mestu in okolici med 10.000 in 15.000 Slovencev. A o vidnih dvojezičnostih v mestu skorajda ni ne duha ne sluha, čeprav nas sicer v mesto pripeljejo dvojezični cestni smerokazi in voznike opozarjajo, da prihajajo v kraje s slovenskimi imeni Trst, Bazovica, Milje, Pesek …
Ob zaključku smo se poučili, da slovenstvo živi predvsem na podeželju, v okolici Trsta, da ne gre spregledati neformalnega druženja – osmice, kjer se ob dobri hrani in pijači sliši slovenska in italijanska beseda; da ljubezen gre skozi želodec, vedo tudi snovalci kraške ohceti.
Ker se dijaki prvih letnikov v maju odpravljajo na strokovno ekskurzijo v zamejstvo, torej v Trst in okolico, bodo doživeli tako lepote Miramarskega gradu, posebnosti Kraške hiše, kot vpogled v mesto mučenja in trpljenja, Rižarno, nekdanjo luščilnico riža, danes muzej spomina.
Zaključili smo predpraznično – na vprašanje, ali se velika noč v Trstu praznuje drugače kot v Ljubljani, je naš gost po premisleku ugotovil, da ne jedo šunke, ampak pršut, kraški, ki je, je zagotovil, zagotovo boljši.
