30. marca 2023 smo se odpravili na raziskovalni tabor. Naša pot se je pričela v Ljubljani in prvi postanek je bil pri Cerkniškem jezeru, ki je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto se pojavi na Kraškem polju, ujetem med Javorniki na eni strani ter Bloško planoto in Slivnico na drugi strani. V suhem delu leta jezero izgine, tako da je v enem letu možno na istem kraju veslati, ribariti, se sprehajati itd.
Domačini vedo, kdo je glavni krivec, da je Cerkniško jezero tako, kakršno je, obstaja namreč legenda o tem, kako je jezero nastalo. Včasih je bilo Cerkniško polje kot vsa ostala polja, vse dokler ni povodni mož pomagal mlademu Šteberčanu, da je ta lahko od svojega Šteberškega gradu na enem koncu doline priveslal do mlade Karlovčanke na drugem koncu. In tako je prav ta isti povodni mož pomagal tudi nam, ko nam je skril nadvse sladko presenečenje, ki je poskrbelo, da energije tisti dan ni zmanjkalo.
Cesta nas je nato vodila do svetovno znane vodne kraške jame. Dobili smo tople škornjce in svetilke. Nato smo pogumno, kakor jamski medvedi, zakorakali v luknjo večne teme – Križno jamo. Njene posebnosti so številna podzemna jezera, najdišče kosti jamskih medvedov in izjemna biotska raznovrstnost, saj je jama kar četrta na svetu po številu vrst jamskih živali. Temperatura zraka v notranjosti jame je celo leto 8°C. Videli smo jamsko stonogo, vešče in speče netopirje.
Po dolgi poti smo končno prispeli v kraj naše nastanitve – v Osilnico. Odpravili smo se na »krajši sprehod pred večerjo« do izvira reke Kolpe. Hodili smo čez hribe in doline, pot pa je bila vse prej kot kratka. A s skupnimi močmi in ogromno dobre volje nam je uspelo prehoditi zadano pot. Ko smo prispeli na cilj, so bile vse muke poplačane, saj smo občudovali prelep izvir. Ja, vse kar lahko rečemo o tej poti, je to, da mirno morje še nikoli ni izurilo izkušenega mornarja.
Ob dolgi poti so se v nas prebudile tudi umetniške žilice in spesnili smo pesem o naši prelepi reki Kolpi.
Odpravil smo se na pot,
da do cilja prišli bi brez nezgod,
vse do izvira so nas noge nesle brez prepira,
vendar na poti čakala nas je ovira.
Vsak korak se pot je zdela daljša,
a naša volja ni bila prav nič manjša.
Nad nami v oblakih bila je sama sivina
a ko prišli smo do izvira,
čutila se je milina in v vodi modrina.
Voda, kamen, mah, globina
v jezeru taka, da te je kar strah,
pozabili smo na slabo voljo kot na lanski prah.
In iz modrega izvira nad nami mogočno se nebo odpira.
Kolpa teče, čez kamne dira.
Reka Kolpa slovi kot topla in čista slovenska reka. Je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško ter predstavlja kar 118 km naravne meje med državama.
Prepoteni, vendar veseli in nasmejani, smo se še ob pravem času vrnili na večerjo. Dan smo zaključili z druženjem, kjer smo se podrobneje spoznali in spletli nova prijateljstva.
Naslednji dan smo se prebudili polni novih moči in energije. Nastopil je dan razvijanja naših sposobnosti oziroma razširjanja naših obzorij.
Pri geografski delavnici smo podrobneje spoznali Osilnico. Podali smo se na teren, kjer smo domačine povprašali o značilnostih kraja. Izdelali smo tudi maketo Notranjskega podolja. Pri gledališki delavnici smo se poizkusili v improvizaciji. Ker je Osilnica znana tudi po ljudski zgodbi o Petru Klepcu, je skupina deklet napisala aktualizirano igro zgodbe. V igri so dekleta predstavila problematiko spletnega nasilja v današnjem času in pomembnost prisotnosti pravih prijateljev. Pri fizikalni delavnici so se poigrali z elektriko in magnitudo oziroma razložili, kaj se dejansko zgodi, ko pritisnemo na stikalo in na to tematiko izvedli še mnogo različnih poskusov.
Vse lepo se enkrat konča in tako je tudi našemu taboru odbila ura konca. Skozi vse dni nas je spremljala prijetna glasba, dobra volja in trije profesorji, ki smo jim vsi dijaki neizmerno hvaležni, da so v nas prepoznali nekaj posebnega in nam omogočili, da svoje vrline in sposobnosti razvijamo ter izpilimo. Radi bi se zahvalili tudi ge. ravnateljici, ki je omogočila, da je bil tabor izpeljan.
Vsem nam bo tabor ostal v lepem spominu, saj smo pridobili mnogo novega znanja. Seveda pa ne bomo pozabili na vse prijateljske odnose, ki smo jih spletli v tem času.
»Vse na svetu hitro mine, vse se spremeni. Le prijateljstvo ostane in živi do konca svojih dni.«
