Žvečenje, smrkanje, klikanje s pisalom ali ponavljajoče se tapkanje nekateri skoraj ne opazijo, druge pa lahko hitro spravijo ob živce.
Podobno velja za škripanje krede po tabli in druge neprijetne zvoke, ob katerih se zdrznemo ali začutimo napetost v telesu.
Zakaj nekateri zvoki povzročijo le rahlo nelagodje, drugi pa v nas sprožijo močno jezo, odpor ali potrebo, da se umaknemo?
Zakaj nas ob škripanju skomina?
Škripanje krede, drgnjenje stiropora in podobni zvoki vsebujejo kombinacijo frekvenc in hitrih sprememb, ki jih naš slušni sistem lahko zazna kot izrazito neprijetne. Raziskovalci sicer še nimajo enega samega pojasnila, zakaj se nanje tako močno odzovemo.
Raziskave kažejo, da takšni zvoki ne povečajo le dejavnosti v slušnih predelih možganov, temveč tudi v območjih, ki sodelujejo pri čustvenem vrednotenju. Odziv zato ni samo misel, da nam neki zvok ni všeč. Lahko se zdrznemo, napnemo mišice, stisnemo zobe ali začutimo kurjo polt.
Pri žvečenju ni odločilen samo zvok
Žvečenje, dihanje ali klikanje s pisalom niso nujno neprijetni iz istega razloga kot škripanje stiropora. Pogosto so razmeroma tihi, vendar lahko pri določenem človeku sprožijo veliko močnejši odziv.
Pomembno je, da se zvok ponavlja, da pričakujemo njegovo naslednjo ponovitev in da ga ne moremo ustaviti. Na odziv vplivajo tudi okoliščine. Žvečenje je lahko v hrupni restavraciji skoraj neopazno, v tihi učilnici pa ga težko odmislimo.
Vlogo ima lahko celo to, kdo zvok povzroča. Lastno žvečenje nekoga ne moti, enak zvok druge osebe pa pri njem sproži izrazit odpor. Na odziv lahko vplivata tudi odnos do te osebe in občutek, koliko nadzora imamo nad dogajanjem.
Ko se na zvok osredotočimo, ga težje odmislimo. Vsako naslednje klikanje, smrkanje ali žvečenje opazimo še hitreje, napetost pa se lahko postopoma povečuje.
Kdaj govorimo o mizofoniji?
Občasna jeza zaradi glasnega žvečenja ali ponavljajočega se tapkanja še ne pomeni mizofonije.
Mizofonija je zmanjšana toleranca do določenih zvokov ali dražljajev, povezanih z njimi. Odziva ne sproži predvsem glasnost, temveč točno določen zvočni vzorec in pomen, ki ga ima za posameznika.
Pogosti sprožilci so žvečenje, požiranje, cmokanje, dihanje, smrkanje, kašljanje in odkašljevanje. Med njimi so lahko tudi tipkanje, klikanje s pisalom, tiktakanje ure ali ponavljajoče se tapkanje. Nekatere ljudi lahko zmoti že pogled na gibanje, ki ga povezujejo s sprožilnim zvokom, denimo opazovanje nekoga med žvečenjem.
Ob sprožilcu se lahko pojavijo močna jeza, odpor, tesnoba ali občutek nemoči. Odziv lahko spremljajo mišična napetost, pospešen srčni utrip in potenje, človek pa začuti močno potrebo, da zvok ustavi ali zapusti prostor.
Moč odziva se med ljudmi razlikuje. Nekateri sprožilec doživijo kot neprijeten, vendar lahko ostanejo v prostoru. Pri drugih je reakcija tako močna, da se težko osredotočijo ali nadzorujejo svoje vedenje.
Zakaj so sprožilci pogosto telesni zvoki?
Raziskovalci še nimajo dokončnega odgovora, zakaj se mizofonija razvije in zakaj so med najpogostejšimi sprožilci prav zvoki, ki jih proizvajajo drugi ljudje.
Dosedanje ugotovitve kažejo, da težave ni mogoče pojasniti samo z občutljivejšim sluhom. Pomembno je tudi, kako možgani prepoznajo določen zvok ter ga povežejo s pozornostjo, čustvi in telesnim odzivom.
Sprožilci so pogosto ponavljajoči se in jih je težko prezreti. Ko se odziv na neki zvok večkrat ponovi, ga lahko človek začne pričakovati že vnaprej. Napetost se zato lahko pojavi, še preden se začne skupni obrok ali druga situacija, v kateri običajno sliši sprožilec.
Mizofonijo je treba razlikovati od hiperakuzije. Pri hiperakuziji običajni zvoki zaradi svoje glasnosti povzročajo pretirano nelagodje ali bolečino. Pri mizofoniji pa je odziv vezan na posamezne sprožilce, ki so lahko zelo tihi. Prav tako ni enaka fonofobiji oziroma močnemu strahu pred določenimi zvoki.
