Pomembnejša ko je naloga, več pritiska lahko občutimo ob njej.
Referat, prijava na natečaj, pomemben test ali odločanje o nadaljnjem šolanju lahko vzbudijo dvom, ali bomo nalogi kos. Če ne vemo, kako začeti, ali se bojimo slabega rezultata, včasih začetek vedno znova prelagamo.
Ampak zakaj velikokrat najdlje odlašamo prav s stvarmi, ki nam največ pomenijo?
Odlašanje ni isto kot lenoba
Pri odlašanju nalogo želimo ali moramo opraviti, vendar jo kljub temu preložimo, čeprav vemo, da nam bo zaradi tega pozneje težje.
To ni enako načrtovani odločitvi, da bomo nekaj naredili naslednji dan, ker smo utrujeni ali imamo prednostne obveznosti. Pri odlašanju čas pogosto porabimo za manj pomembne dejavnosti, medtem ko nas misel na nalogo ves čas spremlja.
Navzven je lahko videti, kot da se nam preprosto ne ljubi. V ozadju pa so lahko nelagodje, negotovost, strah pred neuspehom ali občutek, da nalogi ne bomo kos.
Pomembna naloga lahko postane preizkus lastne vrednosti
Če nam rezultat veliko pomeni, lahko nalogo začnemo doživljati kot dokaz svojih sposobnosti.
Slaba ocena pri običajni domači nalogi morda ne predstavlja večje težave. Povsem drugače pa lahko doživljamo pomemben izpit, sprejemni preizkus ali projekt s področja, na katerem želimo biti uspešni.
V takšnih primerih ne ocenjujemo več samo naloge, ampak lahko rezultat povežemo tudi s predstavo o sebi. Namesto “ta naloga mi ni uspela” se pojavi misel “morda nisem dovolj sposoben”. Večji ko postane ta pritisk, težje se je lotiti dela.
Če ne začnemo, nam še ni treba izvedeti, kako dobri smo
Odlašanje nas lahko za kratek čas zaščiti pred možnostjo neuspeha.
Dokler se naloge ne lotimo, si lahko govorimo, da bi jo ob drugačnih okoliščinah opravili dobro. Če začnemo pozno, lahko slabši rezultat pripišemo pomanjkanju časa in ne svojim sposobnostim.
Takšna zaščita deluje samo začasno. Naloga ne izgine, časa je vedno manj, prvotnemu strahu pa se pridružijo še občutki krivde in pritisk bližajočega se roka.
Perfekcionizem oteži začetek
Perfekcionizem se ne kaže vedno kot zelo urejeno in pravočasno delo. Včasih povzroči prav nasprotno.
Če imamo občutek, da moramo takoj napisati odličen uvod, izdelati brezhibno predstavitev ali razumeti celotno snov, se lahko prvi korak zdi pretežak. Čakamo na boljšo zamisel, več časa, pravo razpoloženje ali trenutek, ko bomo dovolj zbrani.
Toda prva različica izdelka skoraj nikoli ni končna. Osnutek je lahko nepopoln, nejasen in poln napak. Njegov namen je, da ustvari nekaj, kar lahko pozneje izboljšamo.
Ko ne vemo, kje začeti
Odlašanje je lahko povezano tudi s tem, da je obveznost zastavljena preširoko. “Napiši seminarsko nalogo” se zdi kot ena naloga, v resnici pa vključuje izbiro teme, iskanje virov, pripravo zasnove, pisanje in popravljanje besedila.
Podobno velja za učenje. Misel “naučiti se moram biologijo” ne pove, koliko snovi moramo predelati, s čim naj začnemo in kdaj bo delo opravljeno.
Takšno obveznost je zato lažje razdeliti na manjše in jasnejše korake. Najprej lahko odpremo dokument, zapišemo nekaj vprašanj, preberemo dve strani ali označimo dele snovi, ki jih ne razumemo. Ko natančno vemo, kaj moramo narediti najprej, je začetek manj zahteven.
Zakaj nas po odložitvi naloge za trenutek neha skrbeti?
Ko nam naloga povzroča nelagodje, se lahko z njeno odložitvijo za kratek čas počutimo bolje. Namesto nje odpremo družbena omrežja, pospravimo mizo ali se lotimo lažje obveznosti.
Prav ta kratkotrajni občutek olajšanja lahko utrjuje navado odlašanja. Ko se naslednjič srečamo s podobno obveznostjo, se ji zato znova poskušamo izogniti.
Nelagodje pa se čez čas vrne, skupaj z dodatnim časovnim pritiskom. Odlašanje neprijetnega občutka ne odpravi, ampak ga le prestavi in pogosto še okrepi.
Kako si olajšati prvi korak?
Čakanje na motivacijo ni vedno učinkovito, saj se ta lahko pojavi šele po začetku dela. Bolj pomaga, če zmanjšamo zahteve prvega koraka. Namesto da si zadamo dve uri učenja, lahko začnemo z desetimi minutami. Namesto popolnega odstavka lahko napišemo nekaj neurejenih stavkov. Če nas ustavlja nejasnost, lahko najprej ugotovimo, katere informacije nam manjkajo, ali za pojasnilo vprašamo učitelja.
Pomaga tudi, če si vnaprej določimo, kdaj in kje bomo začeli. Odločitev “z nalogo bom začel ob 17. uri za pisalno mizo” je konkretnejša kot “nalogo bom naredil enkrat pozneje”.
Naloge se lahko lotimo, tudi če nam je ob njej še vedno neprijetno. Pomembno je prepoznati oviro, zaradi katere odlašamo, in poiskati čim bolj izvedljiv prvi korak.
Kdaj odlašanje postane večja težava?
Občasno odlaša skoraj vsak. Več pozornosti pa je potrebno, kadar se vzorec pogosto ponavlja, povzroča močno stisko ter ovira šolske obveznosti, spanje ali vsakdanje življenje.
Vztrajno odlašanje je lahko povezano s tesnobo, slabim razpoloženjem, izčrpanostjo ali težavami s pozornostjo, vendar samo po sebi ne pove, kaj je vzrok.
Če se nalogam kljub več poskusom ni mogoče lotiti ali odlašanje spremljajo močna stiska, občutek nemoči in dolgotrajne težave v šoli, je smiseln pogovor s starši, šolsko svetovalno službo, psihologom ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupamo. Odlašanje namreč ni vedno vprašanje discipline. Včasih pokaže, da je naloga postala povezana s pritiskom, ki ga sami težko obvladamo.
