V sredo, 22. 5. 2025, smo obeležili pomembna trenutka – slovo generacije 2021, ki od nas odhaja, in simbolično predajo ključa naslednji generaciji. S tem dejanjem ne zaključujemo le šolskega leta, temveč se za marsikoga zares zaključuje neko poglavje življenja.
»Gaudeamus igitur, juvenes dum sumus.« Te znane besede nas opominjajo, da je mladost čas rasti, iskanja, tudi napak, a predvsem čas poguma. Čas, ko si drznemo sanjati in ko si postavljamo temelje za prihodnost.
Dijake je nagovorila gospa ravnateljica Marija Lešer.
Dragi dijaki, drage dijakinje, posebej lepo pozdravljeni dijaki 4. letnikov, ki danes simbolično zapirate za seboj vrata svoje šole – III. gimnazije! Vam so namenjene moje misli.
Čeprav se vam je kak dan gotovo zdel brezkončen, so štiri leta našega druženja na
III. gimnaziji (pre)hitro minila. Odšli boste v svet, ki se neprestano spreminja. Ampak je edini, ki ga imamo. Težek čas pokaže, iz kakšnega testa smo narejeni in edino, kar sem si želela in si želim še vedno, je, da ostanemo drug do drugega LJUDJE in da ta nenavadni čas ne uniči DOBREGA v nas. Vem, da boste v življenju dosegli, kar si želite. Poskrbite za to, da vam nikoli ne bo žal za neizrečene besede, neizražena čustva, nepodeljene objeme in za sanje, ki jih niste upali uresničiti. Predvsem pa ostanite dobri ljudje.
Naj vas vodi misel R. W. Emersona, ki je tako opredelil uspešno življenje:
»Pogosto se smejati; pridobiti si spoštovanje bistrih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev; spoštovati lepoto, najti najboljše v drugih; zapustiti svet vsaj malo boljši: z zdravim otrokom, vrtno stezico ali boljšo družbo; vedeti, da so drugi lažje dihali, ker si živel.«
Srečno, dragi moji maturanti in maturantke!
Tudi maturanti so se poslovili z besedami zahvala.
Spoštovana ravnateljica, cenjeni profesorji in razredniki, drage sošolke in sošolci, spoštovani dijaki in dijakinje!
Danes stojimo na pragu zaključka poglavja, ki nas je štiri leta oblikovalo, spreminjalo in povezovalo. Danes je naš dan, dan, ko se kot generacija počasi poslovimo od enega izmed mnogih življenjskih poglavij in odpiramo vrata študijskim letom. To ni samo konec šolskega leta, ampak konec našega skupnega srednješolskega časa. Nekateri med nami že odštevajo do mature, drugi morda že sanjajo o počitnicah ali razmišljajo, kaj jih čaka jeseni. A danes je dan, ko se za hip ustavimo – in pogledamo nazaj.
Zato mi dovolite, da kot predstavnik naše generacije najprej izrazim hvaležnost vsem, ki ste nas vodili skozi ta štiri leta in nam pomagali, da smo postali posamezniki, kakršni smo danes. Dragi razredniki in profesorji – hvala, ker ste nas spremljali na tej poti, nas vodili, učili, potrpežljivo čakali, ko smo zamujali, in nas opominjali, ko smo pozabili, zakaj smo tukaj. Vaš trud ni bil zaman in tega se danes še posebej zavedamo.
Ravnateljici se zahvaljujemo za vodenje šole, ki nam je postala drugi dom – prostor, kjer smo rasli, se preizkušali in oblikovali kot posamezniki.
Sošolci, sošolke, skupaj smo preživeli marsikaj – od petk in enic, do zmag, neprespanih noči, spontanih debat, in vseh tistih drobnih trenutkov, ki nas povezujejo bolj, kot si včasih priznamo.
Danes ni več časa za zamere, ocene ali zamujene roke – danes je dan za zahvalo, za nasmeh, za objem, za iskreno besedo in za simbolično slovo.
Ob tej priložnosti pa bi rad nagovoril tudi dijake nižjih letnikov, ki bodo v prihodnjih letih stopili v čevlje, v katerih danes stojimo mi. Morda se vam zdi, da je pred vami še ogromno časa, a verjemite – štiri leta minejo hitreje, kot si mislite. Zato izkoristite vsak trenutek – pa ne le za učenje, temveč tudi za smeh, prijateljstva, dogodivščine in iskanje tistega, kar vas resnično veseli. Čakajo vas težke preizkušnje, a tudi trenutki, ki jih boste nekoč z nasmehom obujali, kot jih danes mi.
Dragi maturantke in maturanti, naj vas v prihodnosti vodi pogum, srce in radovednost. Naj vas neuspehi ne ustavijo, temveč utrdijo. In naj vas spomini na to obdobje spremljajo kot nekaj lepega, kot temelj, na katerem boste gradili naprej.
Za konec pa – ker smo vendarle maturantje – zaplešimo. Ne zato, ker moramo, ampak zato, ker lahko. Ker si ta trenutek zaslužimo.
Hvala vsem – in srečno na vaši poti!
Ključ si je priboril 3. e razred, ki je obljubil, da ga bo s ponosom čuval ter ga naslednje leto predal razredu, ki si ga bo najbolj zaslužil.
