Dijakinje in dijaki naše šole so sodelovali na že 13. natečaju za najboljše ljubezensko pismo v Republiki Sloveniji za leto 2025.
Dva naša dijaka sta se odrezala odlično … Lucija Martini iz 2. b je osvojila 2. mesto, Gašper Potočnik iz 4. b pa 4. mesto.
O podelitvi nagrad si lahko preberete na spletni strani:
Pismi sta v spodaj. Želimo vam prijetno branje.
Luciji in Gašperju čestitamo.
Aktiv slovenistov
Pismo Lucije Martini
Slovenska Bistrica, 13. 10. 2025
Draga prihodnost!
Danes pišem to pismo, da ti pokažem svojo neskončno ljubezen in zaupanje, ki ju gojim do tebe. Tvoji čarobnost in skrivnostnost me vedno prevzameta, ko pomislim nate. Vsak jutrišnji dan je zame nova skrivnost, polna upanja in pričakovanj.
S teboj se vidim vsak dan in želim doživeti vse, česar še nisem. S tabo želim odpotovati v neznane kraje in spoznati življenja drugih ljudi in okolico. Si daleč, a včasih se mi zdiš tako zelo blizu. Čeprav moje srce bije za to, česar še ne pozna, mu verjamem bolj kot vsemu, kar je že bilo. Domišljija me nese nekam daleč med resničnostjo in sanjami. Nisi le čas, ki prihaja; si misel, ki me ne zapusti; si nekdo, ki ga še ni, a čutim, da prihaja. Ne vem, kakšna boš. Včasih te čakam s strahom. Morda boš bogata, morda revna, mogoče prijazna ali pa kruta. Morda se bova skupaj izgubljali ali se za kratek čas ne bova več videli. A po megli bo najina pot zopet jasna. Morda bo bolj jasna, kot je bila kadar koli prej. Zopet te bom zagledala in čutila, da tokrat delam prav. Da hodim po pravi poti do tebe. Vem, da moji koraki rišejo tvojo pot. Vsaka odločitev, vsaka beseda je kot svinčnik, ki riše tvoj obraz na papirju časa.
Kar koli storim, mi ne greš iz glave. Tiha misel nate me zbudi sredi noči, kot strah pred neznanim ali kot bežen vtis o tebi. Ideja nate me spremlja ob vsakem pogledu, ob vsaki besedi, ki je izrečena. Kadar mi je dolgčas, sanjarim o tebi. Dovolim si sanjati o vsem, kaj bi lahko bilo, kakšna bi lahko bila ti. Ne vem, ali me boš sprejela z vsemi napakami. Ali pa boš zahtevala, da pozabim preteklost. Morda boš le odsev mojih odločitev. Hkrati pa me spodbujaš k temu, naj se ne oziram nazaj, v preteklost, ampak se ozrem vate in pomislim na polno novih priložnosti, ki mi jih boš prinesla, vse nove ideje, ki mi jih boš podarila, vse cilje, ki jih bom uresničila, in na določena vprašanja, na katera mi boš odgovorila.
Ampak kljub vsem ostalim vprašanjem potujem proti tebi. Nisem te še srečala, ne poznam tvojih obrazov, tvojih viharjev ali tvojega miru. Ampak ko bom prišla do tja, bom to že dobro poznala. Ko pomislim nate, si kot knjiga, ki je še nisem prebrala, a že ljubim njen naslov. Kot pesem, katere melodije še ne poznam, a že ob prvih notah začutim njeno harmonijo. Si dom, ki še nima naslova, pa vseeno vem, da me tam čakaš. Ko te končno srečam, te ne bom vprašala, zakaj si zamujala. Pogledala te bom in se ti zahvalila, ker si prišla točno takrat, ko sem te potrebovala. Z odprtim srcem, z vero, da ima vse, kar prihaja, nek svoj smisel.
S tabo si želim deliti vsak dih, vsak trenutek, ki bo oblikoval najin jutri. Tvoja moč bo moj steber, tvoja odločnost moj navdih, tvoje zaupanje v najino pot pa tisto, kar bo gradilo temelje najine ljubezni. Vem, da boš z mano, tudi ko bova odšli po neznanih poteh. Tvoja zvestoba bo tista, ki bo usmerjala najine korake. Tvoji koraki pa bodo zapisani v najini zgodbi in tvoji pogledi bodo svetli kot luč, ki ji bova sledili. S tabo bom delila vse, kar boš ti nosila v srcu, tvoje sanje, tvoje bojazni in tvoje upanje. Vem, da boš ob meni, ker tvoja prisotnost naredi vse okoli mene močnejše.
V tebi vidim obljubo novih začetkov, nešteto poti, ki jih še nisem prehodila, in trenutkov, ki čakajo, da jih zapišem v svoj spomin. V tebi vidim pogum, ki ga še iščem. Ti si prostor, v katerem bodo moje sanje našle dom, in čas, v katerem bo moja duša rasla. Sprejemam te z odprtimi rokami, tudi če prineseš solze ali smeh, saj vem, da boš v njih vedno posadila semena novih začetkov.
Svet okoli naju se spreminja, včasih prehitro, včasih prepočasi. Ne vem, kdaj boš prišla ali kdaj se bova srečali. Vendar z upanjem v srcu in s kančkom strahu vem, da te bom prepoznala. Ne po tem, da bo takrat vse popolno, ampak po tem, da bo končno nekaj imelo svoj smisel. Čeprav si še daleč in mogoče zelo blizu, te čutim v vsakem koraku, ki ga naredim naprej, v vsakem dnevu, ki gre z mano, v vsakem dihu, ki še ni obupal, in v vsakem sončnem vzhodu, ki mi da voljo, da grem naprej do tebe in ne ostanem zadaj v preteklosti. S teboj si želim rasti, se učiti in spoznavati lepoto majhnih stvari, ki jih nosiš v sebi. Želim si, da me boš kdaj presenetila, pomirila, včasih pa izzvala, a vedno vodila naprej. Naj bodo tvoji dnevi objeti z ljubeznijo, s prijateljstvom in svetlobo, ki bo segla v vse kotičke najinega življenja.
Z ljubeznijo …
Tvoja Lucija
Pismo Gašperja Potočnika
Ime: Dedič življenja
Naslov: Popolna tema
Kraj in pošta: 2057 Zeleno V Votlini, 15. 10. 2055
Ime: Prihod_nost
Naslov: Zeleni gozd
Kraj in pošta: 3,14 Neskončnost
Zadeva: Pismo
Hej, Prihod_ _ _ _.
Z zadnjimi močmi dirjam skozi podrastje. Gozd me objema s svojimi ostrimi rokami. Veje me praskajo po obrazu, koža krvavi, z dlanmi si utiram pot skozi temno goščavo. Ne ustavim se: »Moram naprej!« moja edina misel. Z desnico odmikam veje, z levico si pokrivam oči, gozd postaja vse gostejši. Tla postajajo mehkejša. Nenadoma so popustila. Z rokami zamahnem v prazno. Nič. Samo padanje, želodec se mi obrača. Potem…Tema.
Ne, čakaj. Kaj je tema? Nekaj…nekaj obstaja. Jaz? Jaz obstajam. Bolečina. Ostra, zajeda se po telesu kot sol v morske čeri. Nato hlad pod dlanmi. Zemlja. Kamenje? Ne, samo hlad.
Zvok. Od kod prihaja? Obrnem glavo. Bolečina, ostra, neizprosna. Ta zvok! Nekdo je tukaj. Ne, samo moj dih, plitev, hiter, podoben ujeti živali.
Oči. Odpri oči. Odpri jih že enkrat! Odprem jih. Tema se ni spremenila. Zakaj ni svetlobe? 2Zakaj ni ničesar? Je noč? Ne, noč ima obrise hiš, dreves, zvezde, luno, jaz pa ne vidim ničesar. Premaknem prste. Dvignem roko pred obraz. Ničesar. Samo zrak. Popolna tema. Potipam se po glavi. Lasje. Ne, ta dolžina ni moja. Imel sem dolge, ampak ne tako. Spomnim se. Česa se spomnim? Bil je gozd, veje, goste, raskave, neizprosne. Kakšne barve je bilo listje? Pred kom sem bežal?
Ime. Vem, kako mi je ime. Na koncu jezika ga imam, toda jezik ga noče izgovoriti. Pusti sedaj to, mi narekuje notranji glas. Dihanje. Moje? Več dihanja? Nekdo je ob meni. Eden. Več njih? Kričal bom. Kako? Glas me ne uboga. Z dlanmi potipam površino. Začutim kamenje. Ničesar drugega. Zopet ta zvok. Dlani iztegnem proti izvoru. Potipam se po trebuhu. Lačen sem. Sem res? Izgubil sem občutek za lakoto. Kaj se mi je zgodilo?
Vonjam. Vlaga. Od kod ta vonj? Od tu? Ne, poznam ga od prej. Kdaj je bilo prej? Počasi se vračajo drobne slike. Zeleno. Zakaj sem se spomnil zelene? Drevesa dišijo. Še nekaj je dišalo po zelenem. Trava?
Ja, pokošena trava, dokler niso prišli, oni. Takrat je začelo dišati po sivem, po kovinskem. Počasi, počasi so uničevali svet, dan za dnem. Trava je nehala dišati. Drevesa so izgubila listje. Preden smo se zavedli, je bilo že prepozno. Roboti niso prinesli vojne – niso je potrebovali. Prinesli so napredek. Kakšen? Korak za korakom so odstranili neuporabno. Najprej zeleno. V pisarnah, stavbah, nato parkih, travnikih, gozdu. Počasi se zavem. Bežal sem, da preživim. Pred kom? Sem morda lovil življenje? Je tema rešitev? Je to pot do novega življenja? Zelenega? Obute sem imel čevlje. Potipam jih. Mokri, vlažni, ta vonj, ki ga dolgo nisem čutil – zemlja. Mokra zemlja.
Bil sem v gozdu. Gozd. Zadnji gozd? In padel sem. Proč od njih. V temo. V edini prostor, kjer morda zeleno še živi. Korenine segajo globoko spodaj. Stroji ne zaznajo vonja, ne dosežejo globine. Tema ni konec. Ni grob. Tema je začetek. Sam sem. Poskušam ponovno zakričati. Tokrat skozi prazno telo priteče val, val glasu, ki se kot odmev v votlini širi tako močno, da predrami korenino.
Čutim jo. Nad mano. Pod mano. Povsod okoli mene. Skozi kamen, zemljo, globoko pod površjem. Korenino, debelo, staro, močno. Če je korenina, je svetloba. Je voda. Je življenje. Odmev se vrača. Za trenutek me postane strah, da ga bodo slišali oni. Naj ga slišijo. Krik – moj krik. Prebujenje. Spokojno naslonim glavo nazaj. Bolečina je nekoliko popustila. Oči iščejo pot navzgor, čeprav ne prodrejo skozi temo. Potipam si obraz. Nisem voščena lutka, mehka brada mi poboža dlani. Ustnice se ukrivijo v blag nasmeh.
Nisem dedič njihovega svet. Nisem dedič napredka, ki uničuje. Imam svoje naloge v življenju. In ena od njih je tukaj. V temi. Z zelenim. Čakajoč.
Nisem sam. Nikoli nisem bil sam. Zeleno čaka. Tukaj. V temi. Z mano. Čaka prihod_nost.
Tvoj,
dedič življenja
