Haiku je umetnost drobnega opažanja. V njem se utrip narave zlije z utripom srca; v treh vrsticah se ujame trenutek, ki bi sicer zdrsnil mimo neopažen. Ravno ta občutljivost za trenutek, za tišino in neizrečeno, je tisto, kar mlade pesnike vsako leto vabi, da svojo misel ujamejo v krhko mrežo verzov.
Na Ekonomski šoli Celje smo se tudi letos odzvali tradicionalnemu povabilu Gimnazije Vič, ki vsako leto razpiše natečaj na najboljši srednješolski haiku v slovenščini in tujih jezikih. V svetu treh verzov in sedemnajstih zlogov, kjer je vsak glas dragocen, so se letos preizkusili dijaki 1. e-razreda, ki so japonsko pesniško obliko spoznali pri pouku slovenščine. Nastali so različni utrinki – lahkotni, premišljeni, včasih boleče resnični.
Sklepna prireditev, ki je potekala 17. aprila 2026, v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, je združila mlade pesnike, učitelje in ljubitelje kratke poezije. Viški gimnazijci so si jo zamislili kot srečanje popotnikov na železniškem postajališču – vsak je prišel s svojo zgodbo, z lastnim kovčkom misli in čustev. Med branjem so nagrajeni haikuji zaživeli v glasovih nastopajočih, hkrati pa so se razpirali na platnu v ozadju, kot bi prihajali z drugega perona, iz druge tišine … Z motivom odhajajočih vlakov so ustvarjalci prireditve počastili tudi 100-letnico smrti Srečka Kosovela, pesnika, katerega verzi pogosto odmevajo v ritmu poti, minevanja in iskanja.
Ponosni smo, da je letos med nagrajenimi zasijalo ime naše dijakinje Julije Povše, ki je s svojim haikujem ujela pogled žirije in prejela nagrado za najboljši haiku z bivanjsko tematiko.
vse se ponavlja
vsak dan znova in znova
ne najdem poti
Tudi Julijine besede so kot vlak, ki kroži po isti progi, ujet med postajami, brez jasnega izhoda. V treh vrsticah se čuti preprostost, zbranost in hkrati nemir — občutek iskanja smeri, ki ga pozna vsak popotnik, ko obstane med odhodi in prihodi, v nekem vmesnem življenjskem prostoru in trenutku, kjer je mnogokrat časa ravno za dih … In kot dih je še nekaj časa po podelitvi nagrade lebdel v zraku tisti neulovljiv občutek, ki ga poznajo vsi popotniki – da se je zgodilo nekaj majhnega in obenem velikega. Trenutek, ki ga bo nekdo nekoč morda ujel v nov haiku.
Ob koncu so predstavili tudi zbornik letošnjih haikujev – droben, a bogat mozaik trenutkov, ujetih v različne jezike in svetove, ki dokazujejo, da poezija presega meje, da je vlak, na katerega lahko vstopi vsak, ki zna slišati tišino. Letošnji zbornik so obogatili še naslednji haikuji dijakov 1. e-razreda:
Branka Vidmar Primožič
