V petek, 30. 1., smo se dijaki od prvih pa vse do četrtih letnikov skupaj s profesorji ob 6.20 zbrali na avtobusni postaji v Ivančni Gorici in krenili na pot proti smučišču Nassfeld. Med vožnjo smo opravili postanek za tiste najbolj lačne in žejne. V Nassfeld smo prišli okoli pol desetih, se hitro oblekli, obuli smučarske čevlje in odšli smučat. Na tej točki bi se radi zahvalili profesorjem za zaupanje, da smo lahko smučali sami (brez skrbi, smo dobili zemljevid, da se ne bi izgubili). Med smučanjem smo dobesedno sledili soncu, bežali pred meglo in se med tem noro zabavali. Brez vmesnega prigrizka in pijače pa seveda tudi ni šlo, obenem pa smo lahko še preverili naše veščine nemščine. Ob 15.30 smo se vsi, točni kot vedno, zbrali pri avtobusu, rešili noge iz »ječe pancerjev«, slekli mokre kombinezone, se udobno namestili na avtobusu ter se odpravili proti Kranjski Gori.
Vse tri dni smo bivali v hotelu Alpina, povsem zraven smučišča. S hotelom smo bili zelo zadovoljni, sicer je prenovljen in zato elegantnejši (mogoče malo manj domač), a še vseeno dovolj udoben za sprostitev in zabavo. Po prihodu smo, po raztegovanju »umrlih nog«, pobrali vso prtljago in jo odnesli noter. Vse stvari za smuko smo lahko pustili v posebni sobi, iz katere se pride iz hotela takoj na smučišče. Kovčke, nahrbtnike, bunde in vse ostalo pa smo nesli do svojih sob. V teh smo bili v večini po tri ali štiri, v prvem in drugem nadstropju. Preden smo dobili ključe v roke, smo bili še opozorjeni na posledice nepravilnega vedenja, ravnanja in na kršitve hotelskih pravil, nam pa je hotelsko osebje poleg tega izkazalo tudi lep in prijazen sprejem. V sobah smo najprej hitro izbrali svojo posteljo (to je najpomembnejše), preverili, ali televizija dela, ali je tuš dovolj velik in ali je razgled vreden odgrnitve zaves. Po hitri namestitvi v sobah smo imeli ob 18.15 večerjo, in to samopostrežno večerjo polno dobrot, ki se jih je vohalo že od daleč.
Po večerji smo imeli prosto in vsi vemo, kaj to pomeni. Vsi smo se zabavali, vsak na svoj način. Nekateri s sproščanjem na udobnih posteljah, drugi pa z igranjem raznih iger. Veliko nas je bilo zunaj, na svežem zraku. Šli smo ali do jezera Jasna in izdelovali kepe v vedno bolj rdečih rokah ali pa smo se rekreirali na ledenih površinah. Ko smo se vsi do konca izmučili, premrazili, najedli, napeli, naplesali, smo se končno skrili pod bele dišeče rjuhe.
Budilka je bila prezgodnja za vse, ki se nam je prejšnji večer, po nesreči, zavlekel v noč. Še sreča, da smo nastavili pet zvonjenj. A zajtrka nismo smeli kar tako izpustiti, to je seveda najpomembnejši obrok dneva, sploh če si v hotelu in je zajtrk samopostrežni.
Ob 8.00 nas je zunaj že čakal avtobus, pripravljen na odhod proti smučišču Višarje. Vsak je odložil svojo opremo na avtobus, na njem hitro našel svoj sedež, da ga kdo slučajno ne bi zasedel in po nekaj minutah gnetenja smo bili vsi nared.
Mislim, da se vsi strinjamo, da je proga na začetku vedno najboljša, zato smo to vsi dobro izkoristili. Hvala vsem inženirjem za gondole in žičnice (ponekod celo z ogrevanimi sedeži), kjer smo se lahko lepo usedli, si odpočili in sprostili noge.
Ko smo se vozili že s peto sedežnico po šesti progi iz leve strani in našli vse izgubljene člane skupine, smo le pridrseli na vrh. Ni slike, ki bi lahko zajela prečudovit razgled le najvišjih vzpetin, štrlečih iz morja megle, ki so bile obsijane s soncem in žarele v vsej svoji belini. Po tekmovanju za najboljšo sliko smo odšli naprej in uživali ob toploti žarkov med dričanjem po snežnih strminah.
Spet smo pri naročanju preverjali svoje sposobnosti jezikov, tokrat je bila na vrsti italijanščina. Glede na to, da so nam prinesli, kar smo želeli, je to za nas uspeh in še ene stopnja višje v znanju jezikov. Ob 15.30 smo vsi napravljeni za odhod in utrujeni od napora sedeli na avtobusu in čakali, da nas ta odpelje do hotela.
Ko smo prišli v Kranjsko Goro, smo se skupaj družili in uživali v sobotnem vzdušju predvsem tako, da smo peli in plesali ob odlični glasbi dolgo v noč. No, vse do enajstih, ko nismo več zmogli in smo le še s hripavim glasom in kretnjami izražali misli, kako zelo utrujeni smo. Spanec nas je sčasoma spet premagal in poskrbel, da naslednji dan nobeden ni vstal ob dogovorjeni uri.
No, pa je naposled prišel še zadnji, končni dan ekskurzije. Po odličnem zajtrku smo se, tokrat počasi, pripravili na smučanje. A še prej smo vsa oblačila spravili v kovčke zraven vseh oblačil, ki jih seveda nismo nikoli oblekli. Pa zraven tiste grde brisače, ki je sploh odvili nismo, zraven družabnih iger, ki jih nismo igrali, ker jih nobeden ne pozna (razen Enke, seveda) in zraven kopalk, za katere se še zdaj sprašujemo, zakaj smo jih vzeli s seboj, saj hotel sploh nima bazena. S skupnimi močmi smo prenapolnjene kovčke le zaprli, še četrtič preverili, ali smo kaj pozabili, se še dvakrat vrnili nazaj in nato na recepciji končno oddali ključ.
»Gremo zdaj smučat!« smo kmalu sklenili, oblekli kombinezone in bunde, obuli smučarske čevlje, nadeli raznobarvne čelade ter izstopili skozi stranski izhod hotela, medtem pa tekmovali, kdo bo zadnji podlegel moči ledu, se obdržal na nogah in prvi prišel do dobrih deset metrov oddaljenega smučišča.
Zadnji dan smo smučalo v Kranjski Gori. Smo se morali kar velikokrat opomniti, da nas tujci tukaj razumejo, predvsem ko smo želeli glasno komentirati »odštekane« čelade in prikupne padce smučarjev. Ko smo že velikokrat padli in tako izpolnili določeno kvoto padcev, smo odpeljali še zadnjo »špuro« in kmalu že pospravljali smučke. Potem smo imeli še dobri dve uri prostega druženja, sprostitve, počitka in malice. Sledila je sicer še vožnja proti domu, a ta je bila v celoti tiha in mirna ter tudi rahlo otožna. Vse lepe stvari se morajo pač enkrat končati in prav tako je tudi naša ekskurzija ob 17.00 v Ivančni Gorici prišla do konca.
Ekskurzije so neverjetna priložnost, da se ponovno spomnimo, kakšni smo bili kot otroci, da lahko znova prebudimo tega otroka v sebi in ne razmišljamo o ocenah, domači nalogi, nadomeščanjih, pa o datumih testov in predaji domačih branj. NE!
To je čas, ko nam ni treba biti le učenec, ki odgovarja učitelju na vsa vprašanja, ampak lahko profesorje spoznamo kot prijetne ljudi, ki tako kot vsi ostali gredo v trgovino in na stranišče, sošolce pa lahko spoznamo kot prijatelje z mnenji, čustvi in pa spomini, ki si jih lahko skupaj delimo. Tak je na primer spomin na to ekskurzijo. Ja, ta bo prav gotovo postal eden izmed najlepših.
Ula Batis, 2. C
