Od ponedeljka, 19. 12., do četrtka, 21. 12. 2022, smo se udeleženci delavnice družili ob branju leposlovja in razmišljanju o branju. Ob poslušanju Seliškarjeve pripovedi Moja prva knjiga smo obujali spomine na lastne bralne začetke. Ponovno smo brali pravljice in podoživljali dragocene trenutke, ko so nam v nežnem otroštvu pravljice brali drugi – naši starši, babice, dedki, vzgojiteljice… Vsakdo izmed nas si je v šolski knjižnici izposodil po eno leposlovno delo in vsak dan smo v tišini skupno brali vsak svojo knjigo, vsaj eno do dve šolski uri, nekateri smo z branjem nadaljevali tudi doma. Vsi pa smo obljubili, da bomo knjigo prebrali do konca.
Zastavljali smo si pomembna vprašanja: Zakaj pravimo, da je branje usmerjen proces? Kaj se dogaja v mojih možganih, ko berem? Kaj pomeni, da je naše branje avtomatizirano in zakaj je to pomembno? Katere vrste branja poznamo? Zakaj beremo/ne beremo? Kakšen bralec sem? Kako hitro berem? Zakaj in v katerih primerih moram hitro brati? Kako lahko izboljšam bralno razumevanje? Odgovore smo našli v strokovni literaturi, v medsebojnih pogovorih in ob samotestiranju.
Izdelovali smo tudi kazalke za knjige in plakate.
Mentorica: Alenka Tomšič Grgurič
