Ura določa, kdaj se začne pouk, koliko časa imamo za test in kdaj odpelje avtobus.
Toda kdo je določil, kako dolga je sekunda in koliko minut naj ima ura?
Merjenje časa ima precej daljšo zgodovino kot naprave, na katerih ga danes preverjamo. Začela se je mnogo prej, preden so ure dobile kazalce.
Šestdeset minut v uri je dediščina starega načina štetja
Delitev ure na 60 minut je povezana s starim načinom računanja iz Mezopotamije. Tam so uporabljali številski sistem z osnovo 60, podobno kot danes večinoma uporabljamo sistem z osnovo 10. Število 60 je bilo priročno, ker ga je mogoče brez ostanka razdeliti na polovice, tretjine, četrtine, petine in šestine.
Ta način deljenja so prevzeli tudi astronomi. Pri opisovanju položajev nebesnih teles so vsako stopinjo razdelili na 60 kotnih minut, vsako kotno minuto pa na 60 kotnih sekund. Tu minuta in sekunda označujeta dele kota, ne časa.
Enak način delitve so pozneje uporabili tudi pri urah: uro so razdelili na 60 minut, minuto pa na 60 sekund. Kotne in časovne minute torej niso ista enota, imajo pa skupen izvor v deljenju na šestdesetine.
Zemlja se zavrti prej kot v 24 urah
Zemlja za en obrat glede na oddaljene zvezde potrebuje približno 23 ur, 56 minut in štiri sekunde. Temu pravimo zvezdni dan. Zakaj potem naše ure kažejo 24-urni dan?
Med vrtenjem se Zemlja premika tudi po tirnici okoli Sonca. Ko opravi en obrat glede na zvezde, se mora zato zavrteti še nekoliko dlje, da je Sonce z istega kraja spet videti v isti smeri. Za to potrebuje približno štiri dodatne minute.
Naš vsakdanji čas temelji na povprečnem sončevem dnevu, ki traja 24 ur. Razlika med obema načinoma merjenja tudi pojasni, zakaj se zvezde vsak naslednji večer pojavijo na istem mestu na nebu približno štiri minute prej.
Sekundo določamo z atomi
Minuta ima 60 sekund, toda kako vemo, koliko traja ena sekunda? Da bi ure povsod merile čas enako, potrebujemo skupno merilo. Sekunda je osnovna enota za merjenje časa, lahko pa merimo tudi njene tisočinke, milijoninke in še manjše dele.
Nekoč so trajanje sekunde določali glede na dolžino dneva. Toda Zemlja se ne vrti povsem enakomerno, zato so znanstveniki poiskali natančnejše merilo.
Danes za to uporabljajo atome cezija-133. Nanje usmerjajo mikrovalove, na katere se atomi odzovejo pri točno določeni frekvenci. Ta odziv omogoča, da atomska ura vzdržuje enakomeren ritem, po katerem šteje čas.
Sekunda je določena kot čas, v katerem mikrovalovi pri tej frekvenci zanihajo natanko 9.192.631.770-krat. Tako njeno trajanje ni več odvisno od nekoliko spremenljivega vrtenja Zemlje.
Ene najstarejših ur so merile čas z vodo
Sončne ure so čas kazale s pomočjo sence, zato ponoči niso bile uporabne. V starem Egiptu so že pred več kot 3.000 leti uporabljali tudi vodne ure, ki so delovale brez sončne svetlobe.
Pri preprosti vodni uri je voda počasi odtekala skozi majhno odprtino na dnu posode. Gladina se je zniževala, oznake na notranji strani pa so kazale, koliko časa je preteklo. Namesto premikanja kazalca so torej spremljali spreminjanje višine vode.
Takšne ure so omogočale merjenje časa tudi ponoči, vendar niso bile povsem natančne: hitrost odtekanja vode je bilo težko ohranjati enakomerno.
Ob prečkanju datumske meje se spremeni datum
Na Zemlji je lahko v istem trenutku na enem kraju ponedeljek, na drugem pa že torek. Časovni pasovi določajo lokalno uro, mednarodna datumska meja pa označuje prehod med koledarskima datumoma.
Poteka večinoma po Tihem oceanu, približno ob 180. poldnevniku. Ni povsem ravna, saj se prilagaja državam in otoškim skupinam.
Če jo prečkaš proti zahodu, koledar premakneš za en dan naprej. Če potuješ proti vzhodu, ga premakneš za en dan nazaj. Potovanje seveda ne spremeni časa, ki je dejansko pretekel, temveč datum, ki velja v kraju, kamor prispeš.
V Franciji so poskusili dan razdeliti na deset ur
Med francosko revolucijo so leta 1793 uvedli drugačen način merjenja časa. Dan so razdelili na deset ur, vsako uro na sto minut in vsako minuto na sto sekund.
Te enote niso bile enako dolge kot današnje. Ena takšna ura je trajala dve uri in 24 minut po našem sistemu, poldne pa je nastopilo ob petih.
Izdelali so tudi ure z novimi številčnicami, nekatere z obema sistemoma, da so ljudje lahko primerjali čas. Vendar se sprememba ni uveljavila in obvezno uporabo decimalnega časa so leta 1795 opustili. Desetiški sistem se je pri dolžini in masi obdržal, pri urah pa smo ostali pri stari delitvi.
