Tri ure učenja v enem večeru in trikrat po eno uro v različnih dnevih se na urniku seštejejo enako.
Za naš spomin pa nimajo enakega učinka.
Časovni razmiki med ponovitvami lahko odločajo o tem, ali bo znanje ostalo le do testa ali ga bomo lahko priklicali tudi pozneje. Ta pojav imenujemo učinek razporejenega učenja.
Kaj je razporejeno učenje?
O razporejenem učenju govorimo, kadar med posameznimi srečanji z isto snovjo naredimo časovni premor. Namesto da bi se nekega poglavja učili tri ure zapored, se mu lahko posvetimo trikrat po eno uro v različnih dnevih.
Raziskave o učenju in spominu kažejo, da je takšna razporeditev učinkovitejša za dolgoročno pomnjenje kot enako dolga učna ura brez večjih premorov. Učinek so raziskovalci opazili pri učenju besed, dejstev, besedil in drugih vrst gradiva.
Razmik ne pomeni, da med posameznimi ponovitvami ne smemo obravnavati ničesar drugega. Prav nasprotno: v tem času lahko delamo druge naloge, se učimo drug predmet, počivamo ali spimo, nato pa se k snovi vrnemo.
Zakaj se kampanjsko učenje kljub temu zdi učinkovito?
Pri večurnem učenju tik pred testom se z istimi informacijami srečamo večkrat v kratkem času. Ker smo jih pravkar prebrali, jih hitro prepoznamo in lažje sledimo zapiskom. Ta tekočnost lahko ustvari občutek, da smo si snov dobro zapomnili.
Toda prepoznavanje informacije ni enako samostojnemu priklicu. Poved se nam lahko zdi popolnoma znana, ko jo gledamo v zvezku, brez zapiskov pa je ne znamo več obnoviti ali razložiti.
Kampanjsko učenje zato ni nujno brez učinka. Pomaga lahko pri preverjanju znanja naslednji dan, vendar se tako pridobljene informacije navadno hitreje izgubijo. Razlika postane izrazitejša, kadar moramo snov poznati še čez nekaj tednov ali jo uporabiti pri nadaljnjem učenju.
Težji priklic lahko utrdi znanje
Med dvema učenjema del informacij pozabimo. To se morda zdi kot dokaz, da je bil premor predolg, vendar je prav ponovno iskanje nekoliko pozabljene informacije lahko koristen del učenja.
Če odgovor takoj preberemo, ga le ponovno prepoznamo. Če ga moramo po dnevu ali dveh obnoviti iz spomina, je priklic zahtevnejši. Ob uspešnem priklicu se spominska sled utrjuje, hkrati pa odkrijemo, kateri deli znanja so še negotovi.
Razmik torej oteži naslednjo ponovitev, vendar je zaradi tega ne naredi manj učinkovite. Učenje, ki poteka gladko, ni vedno tudi tisto, ki prinese najbolj trajno znanje.
Kako dolgi naj bodo razmiki?
En sam idealen razmik ne obstaja. Dolžina premorov je odvisna od količine in zahtevnosti snovi ter od tega, kako dolgo jo želimo ohraniti v spominu. Pri testu, ki bo čez nekaj dni, so lahko primerne ponovitve v zaporednih dnevih. Pri znanju, ki ga bomo potrebovali čez več mesecev, pa morajo biti ponovitve razporejene čez daljše obdobje.
Smiselno je, da se k snovi vrnemo takrat, ko je še nismo popolnoma pozabili, vendar priklic ni več povsem samodejen. Če je odgovor vedno takoj na voljo, je ponovitev morda prehitra. Če se ne spomnimo skoraj ničesar, je bil razmik lahko predolg ali pa začetno učenje ni bilo dovolj temeljito.
Kako lahko učenje razporediš čez teden?
Če je preverjanje znanja v petek, se lahko z novo snovjo prvič srečaš že v ponedeljek. Takrat pregledaš glavne pojme in preveriš, kako so povezani. V torek brez zapiskov obnoviš, česa se spomniš, nato pa dopolniš manjkajoče dele.
V sredo se lahko posvetiš zahtevnejšim vprašanjem ali nalogam. Četrtkova ponovitev je namenjena preverjanju celote in delom, pri katerih še delaš napake. Tako vsako srečanje s snovjo opravi nekoliko drugačno nalogo in ni le ponovno branje istih strani.
Pri tem ni nujno, da so vse učne ure enako dolge. Prvo učenje je lahko daljše, poznejše ponovitve pa krajše in bolj usmerjene.
Razporejanje samo po sebi ni dovolj
Če v štirih različnih dnevih samo preberemo isto stran, smo učenje sicer časovno razporedili, vendar nismo najbolje izkoristili posameznih ponovitev. Več dosežemo, če pred odpiranjem zapiskov najprej preverimo, česa se še spomnimo.
To lahko naredimo z vprašanji, karticami, reševanjem nalog, kratkim zapisom glavnih pojmov ali razlago snovi z lastnimi besedami. Šele nato pogledamo zapiske in popravimo napake. Tako razporejeno učenje združimo z aktivnim priklicem.
Kaj pa, če je do testa ostal samo en večer?
Tudi takrat je bolje narediti več krajših učnih sklopov kot več ur neprekinjeno brati. Med njimi lahko zamenjamo temo, rešimo druge naloge ali naredimo premor. Po vsakem sklopu je koristno zapreti zapiske in preveriti, kaj lahko obnovimo brez pomoči.
Takšna razporeditev ne more povsem nadomestiti učenja skozi več dni, saj so premori krajši. Lahko pa zmanjša občutek navideznega znanja, ki nastane ob dolgem ponavljanju istega gradiva.
Razporejeno učenje zahteva zgodnejši začetek, ne pa nujno več skupnega časa. Njegova prednost je v tem, da se mora spomin z isto informacijo večkrat ukvarjati. Prav ponovni priklic po premoru pomaga, da snov ne ostane znana le do konca testa.
