Zdi se, da so nekateri vedno sproščeni v družbi – pogovarjajo se brez zadrege, spoznavajo nove ljudi, z veseljem nastopajo pred razredom.
Če pa ti že misel na to, da bi moral_a kaj povedati pred večjim številom ljudi, povzroči tesnobo ali željo po umiku – nisi izjema.
Takšne občutke občuti veliko mladih – lahko gre za socialno anksioznost, ki je vse pogostejša, a pogosto spregledana.
Kaj je socialna anksioznost?
Socialna anksioznost je močan strah pred tem, kako te drugi vidijo, ocenjujejo ali dojemajo. Pojavi se v situacijah, kjer si “izpostavljen/a” – tudi če objektivno ni razloga za skrb.
Gre za občutek, ki lahko močno vpliva na tvoje vedenje – tudi v povsem vsakdanjih situacijah, kot je pogovor z učiteljem, naročanje hrane ali začetek pogovora z nekom, ki ga ne poznaš.
Pogosti znaki:
- močna nervoza pred družabnimi situacijami (tudi več dni vnaprej),
- fizični simptomi: potenje, tresenje, pospešen srčni utrip,
- izogibanje situacijam, kjer bi bil_a v središču pozornosti,
- notranji monolog: “Zvenim neumno. Vsi me gledajo. Delam si sramoto.”
Zakaj se pojavi?
Vzrokov za socialno anksioznost je lahko več. Včasih gre za značajske lastnosti – nekateri so že po naravi bolj zadržani. Včasih je povezana z izkušnjami iz preteklosti, kot so zasmehovanje, občutek izključenosti ali prevelika pričakovanja okolice. Lahko jo sprožijo tudi družbena omrežja, pritisk po popolnosti ali občutek, da moraš biti vedno “v redu”.
A včasih se pojavi brez jasnega razloga. In tudi to je ok – ni treba, da imaš “dober” razlog, da se kdaj neprijetno počutiš v družbi.
Pomembno je vedeti: socialna anksioznost ni napaka ali slabost. Je način, kako se tvoje telo in um odzivata na stres – in ta odziv se da s časom, razumevanjem in podporo ublažiti.
Kaj lahko pomaga?
Ne sili vase – a tudi ne umikaj se vedno
Ni se ti treba kar na silo postavljati v situacije, ki te strašijo. Pomembno pa je, da si priznaš, kako se počutiš, in da si daš priložnost za majhne korake naprej. Ni treba, da vse zmoreš takoj – včasih je dovolj že to, da ostaneš, čeprav bi se najraje umaknil_a.
Ne verjemi vsaki svoji misli
Ko se ti zdi, da te vsi opazujejo, ocenjujejo ali sodijo – se vprašaj: Je to res, ali samo moj občutek? Večina ljudi je v resnici zaposlena s sabo. Tvoji možgani ti pod stresom lahko kažejo bolj črno sliko, kot je v resnici.
Dihaj
Telo in um delujeta skupaj. Če te stisne v prsih ali ti srce začne razbijati, lahko pomaga že nekaj globokih vdihov, kratek sprehod ali zavesten premor. Ni se ti treba pretvarjati, da si v redu – najprej si vzemi trenutek zase.
Pogovor lahko pomaga
Ni ti treba vsega deliti z vsemi. Včasih zadošča že ena oseba, ki te posluša – prijatelj, učitelj, starš ali šolski svetovalec. Ko nekaj izgovoriš na glas, postane bolj obvladljivo.
