Predstavniki SMGŠ na zlati MEPI odprave na otok Gozo
NEKANJ MISLI OB ZLATI ODPRAVI NA GOZO
Pa smo dočakali, kar se je nama s kolegico, s katero sva začeli program MEPI na naši šoli, zdelo na začetku nemogoče. Štirje naši dijaki so se v septembru odpravili na otok Gozo in opravili tam kvalifikacijsko zlato odpravo. Zdi se mi prav, da tokrat sama zapišem nekaj misli o odpravi, ker je pravi mejnik, dosežek in novost.
Ko kot vodja odprave ali ocenjevalec spremljaš dijake na bronasti stopnji, ugotavljaš, da so še mladi ter potrebujejo veliko podpore, navodil, vodstva in skrbi. Spoznavajo sebe in drug drugega, svoje sposobnosti in omejitve. Nekateri odstopijo, nekateri pa ugotovijo, da jim narava, trud in prijateljstva, ki se tam začenjajo, toliko pomenijo, da vztrajajo naprej.
Na srebrni stopnji jih potem vidiš izkušenejše, pa tudi veliko bolj zadovoljne s potjo in odnosi. Ugotoviš, da so postali samostojnejši in da se je trud še kako izplačal. Vidiš, kako jim na koncu žarijo oči, ko rečejo: »To bi pa še. A gremo še na zlato?«
Ana Mari, Urh, Jaša in Jakob so se odločili za zlato stopnjo. Pogumen korak, predvsem, ker so že zaključili našo šolo in bi moralo biti vse skupaj velik problem. Pa sploh ni bil. Ne priprave na šoli, ne poseben vikend priprav v Bohinju, ne odločanje, kam bi šli, ne organizacija. Ko sva jih s kolegico opazovali, kako so vse organizirali sami, iskali rešitve problemov in jih našli, premagovali vročino, pike žuželk in še kaj, sva ugotavljali, da so odrasli v mlade ljudi, ki se v življenju znajdejo, ki jim ni težko, če je kdaj naporno, in ki vedo, kaj je lepo in znajo to ceniti in biti zadovoljni. Če pa na koncu slišiš še: »Kam gremo pa naslednje leto?« veš, da je MEPI opravil svojo nalogo, da so postali prijatelji, ki jih druži pustolovski duh. Neprecenljivo. Res. Bili so štirje zlati dnevi v vseh pogledih.
Če verjamete, poskusite še vi. MEPI povezuje.
📝 Mateja Jakob
📸 Tosja Novak
