Živa knjižnica – Vsi tabuji in stereotipi so samo v naših glavah in tam so vse dokler si ne upaš o njih spregovoriti na glas in osebe spoznati v živo
21. 4. 2026 sta Lemana Polovina in Sofija Afonina, dijakinji Gimnazije Ptuj zastopali šolo v projektu Unescu pridruženih šol Gimnazije Novo mesto, Živa knjižnica.
V okviru projekta so udeleženke_ci spoznali delo in vlogo Zagovornika načela enakosti in se v skupinskem kvizu naučili, kaj v družbi je diskriminacija na osnovi osebnih okoliščin, katere osebne okoliščine so pogosto vir diskriminacije in kako ravnati v primeru zaznane diskriminacije. Drugi del projektnega dne pa je bil namenjen »branju živih knjig.«
Živa knjižnica je sredstvo s katerim preko inovativne metode dialoga aktivno ozavešča in izobražuje o človeških vrednotah, človekovih pravicah in spodbuja razpravo o predsodkih in stereotipih v družbi. Metoda Žive knjižnice sooči bralca/bralko z lastnimi predsodki in stereotipnimi predstavami ter nudi konkretno možnost se v živo srečati z lastnim stereotipom. V tridesetminutnih osebnih pogovorih žive knjige pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, delijo svoje izkušnje, znanja in doživetja, ter odgovarjajo na radovedna, včasih tudi provokativna in iskriva vprašanja sogovornikov.
Žive knjige so namreč ljudje, ki se v svojem vsakdanjem življenju zaradi osebnih okoliščin soočajo s predsodki, stereotipi in tudi diskriminacijo ter so o tem pripravljeni govoriti z obiskovalci knjižnice.
Lemana in Sofia sta “prebrali” knjige: Muslimanka, Oseba, ki pozna smrt in ceni življenje, Priseljenka in Begunec iz Ukrajine.
Lemana je takole strnila del svojih vtisov:
»Na Gimnazijo Novo mesto sem prišla z določeno mero skepse, saj si nisem točno predstavljala, kaj pričakovati. Koncept “živih knjig” me navdušil, nisem pričakovala, da bodo pogovori tako neposredni in vsebinsko močni. Projekt te resnično učinkovito sooči z lastnimi predsodki in stereotipnimi predstavami.
V prvem branju sem se pogovarjala z beguncem iz Ukrajine. Pogovor se je osredotočil na njegovo osebno izkušnjo integracije v slovensko okolje. Zanimivo je bilo slišati njegovo perspektivo o slovenski družbi in izzivih s katerimi se sooča. Druga izkušnja je bila soočenje s temo minljivosti v pogovoru z delavcem Hospica. Čeprav gre za tematiko, ki se ji večina ljudi izogiba, sem jo izbrala. Njegova pripoved je bila izjemno profesionalna, a hkrati globoko človeška. Predstavil nam je delo z ljudmi v terminalni fazi bolezni. Pogovor mi je odprl nov pogled na empatijo in na to, kako pomembna je psihosocialna podpora v najtežjih življenjskih trenutkih. Ti dve izkušnji sta se mi na koncu povezali v isto sliko. Čeprav sta situaciji čisto različni, sta mi obe pokazali, da o ljudeh dejansko ne veš nič, dokler se ne usedeš zraven njih in jih enostavno ne vprašaš, kako so. Na koncu sem ugotovila, da so vsi ti tabuji, predsodki in stereotipi samo v naših glavah – tam so vse dokler si ne upaš o njih spregovoriti na glas in osebe spoznati v živo. Živa knjižnica me je prepričala predvsem zato, ker ne ponuja teorije, ampak živo izkušnjo.«
Lemana Polovina in Darja Rokavec
