V sredo, 14. junija in v četrtek, 15. junija smo se dijaki 1. b in 1.a gimnazije podali po antičnih in srednjeveških sledovih v naši okolici.
Najprej smo se odpravili na Repentabor, kjer smo se povzpeli do cerkve Marije Vnebovzete. Posebnost te cerkve je, da je zidana na živi skali in obdana s kamnitim obzidjem, ki je služilo zaščiti pred turškimi vpadi. Na tak način obzidano cerkev imenujemo tabor. Toda naselbine so bile na tem hribu že dolgo pred turškimi časi. V prazgodovini je tu stalo gradišče, stari Rimljani pa so hrib utrdili z vojaško utrdbo ali castellumom. Na Repentabor je vezanih veliko legend in zanimivosti. Ena od teh je tudi kamen z majhnim stopalom, ki naj bi bilo Marijino. Cerkev je bila večkrat obnovljena in dograjena, o čemer priča napis v bohoričici nad stranskim vhodom v tabor.
Zatem smo se skozi Trst pripeljali do gradu Miramar. Postaviti ga je dal Maksimilijan, brat habsburškega cesarja Franca Jožefa. V njem je s svojo ženo preživel najlepši del svojega življenja, preden je odšel v Mehiko, kjer je postal cesar. Grad s pristaniščem in prekrasnim vrtom, polnim eksotičnih rastlin, nas je očaral. Ponudil pa nam je tudi senco, v kateri smo v miru pojedli malico. Grad je opremljen s predmeti, ki jih je Maksimilijan zbiral ali kupil na svojih popotovanjih. Ogledali smo si številne prostore, od veličastne knjižnice polne knjig, kipov in veličastnih portretov na stenah do salonov, spalnic in kopalnic. Miramarsko pristanišče krasi egipčanska sfinga.
Iz Miramara nas je pot vodila do Štivana, ki je bil že v antičnih časih nekaj posebnega, saj tukaj iz tal izvira reka Timava. Tega pojava si v starih časih niso znali razložiti, zato so na tem mestu zgradili tempelj rimskim bogovom, kraj pa je bil tudi pomembno pristanišče. V času zgodnjega krščanstva je bila na tem mestu zgrajena cerkev, njena tla iz mozaikov pa so še vedno ohranjena. Cerkev, ki stoji danes, pa je bila zgrajena v začetku 15. stoletja. Posvečena je sv. Janezu Krstniku. V prvi svetovni vojni je bila zelo poškodovana in nato obnovljena. Na ekskurziji smo se sprehodili do vseh treh izvirov podtalne vode in se umirili v tišini cerkve.
Avtobus nas je nato odložil v Ogleju, kjer smo se najprej odpravili do glavnega trga oz. foruma. Tam smo si ogledali ostanke, ki so jih začeli izkopavati že v času fašizma. V želji obnoviti rimski imperij je Mussolini poveličeval slavo antičnega Rima. Nekatere stebre so rekonstruirali tako, da so dele, ki so ostali od stebrov zapolnili z manjšimi opekami. Nato smo se napotili skozi drevored, ki vodi mimo antičnega pristanišča. Ogledali smo si ostanke klančin, pomolov, stopnic in privezov. Celotno mesto je bilo po pustošenju ob selitvi ljudstev prekrito z debelo plastjo blata, peska in mulja, zato danes antični Oglej leži od 1 do 2 metra pod današnjim Oglejem.
Pot nas je peljala do bazilike Marijinega vnebovzetja, kjer smo si ogledali čudovite starokrščanske talne mozaike iz 4. stoletja. Na mozaikih so prikazane pripovedi iz svetega pisma, s katerimi so si duhovniki v takratnem času pomagali ljudem razlagati Jezusov nauk. Ogledali smo si tudi relikvije, ki jih hrani cerkev.
Ekskurzijo smo končali v Gradežu, kjer smo imeli prosti čas. Nekateri smo se osvežili s sladoledom, drugi so se ohladili v morju, tretji pa so počivali v senci ali pa se odločili za kratek sprehod po Gradežu.
Pred šolo smo se vrnili malce utrujeni, a kljub temu veseli nad preživelim dnevom. S pomočjo razlage in delovnih listov smo se ogromno naučili in še v »praksi« preizkusili dosedanje znanje. Ekskurzija nam bo ostala v lepem spominu.
Po zapisih Urške Geržina in Urške Nemanič, 1. a G
