Po poteh nekdanjega trpljenja
V nedeljo zvečer 5. novembra smo se dijaki četrtih letnikov odpravili na Poljsko. Pot je bila čustveno zelo naporna, saj smo o holokavstu že veliko izvedeli v šolskih klopeh in pričakovali smo pričevanja grozot, o katerih smo brali. V jutranjih urah smo prispeli do Auschwitza, kjer nas je že čakala vodička, ki nas je popeljala skozi celoten kompleks. Z nami je delila pretresljive zgodbe nekaterih žrtev. Najbolj se me je dotaknilo, ko je povedala, da so otroci pozabili svoja imena, saj so bili ločeni od družine že v najnežnejših letih. Preživeli taboriščniki so bili tako zelo travmatizirani, da so si izrezali vtetovirano številčno oznako. Dejanja v času nacizma so bila tako zelo nečloveška, da – če ne bi videli vsega, kar nam je bilo povedano, na lastne oči – ne bi mogli verjeti … Razstavljene so bile gore čevljev, potovalk, posode, očal, las, slike žrtev pa visijo skoraj po stenah vsakega taboriščnega bloka … njihovo število je enostavno preveliko. Na posteljah, ki so bile po velikosti primerljive z današnjimi za eno osebo, je spalo osem ljudi ali še več. Trinadstropne postelje so stale druga zraven druge. Nekateri so morali spati kar na tleh, tako da so podgane plazile po njih. Higiene ni bilo. Če so prišli na vrsto za toaleto, so imeli srečo. Povedano nam je bilo, da so bili taboriščniki najbolj veseli, ko so dobili čevlje. Zaradi pomanjkanja so prav te najbolj kradli. Težko je bilo razumeti, da so bile vse grozote, ki so bile storjene, drugim državljanom prikrite. Sovjetski vojni ujetniki pa so z golimi rokami zgradili drugi del taborišča Auschwitz-Birkenau, ki smo si ga v popoldanskih urah tudi ogledali. Pretreseni smo bili.
Naslednji dan smo ekskurzijo zaključili v mestu Krakow. Najprej smo se sprehodili po židovski četrti Kazimierz, ki nam je pustila grenak priokus in znova obudila čustva preteklega dneva. Nato smo se odpravili proti glavnemu trgu, ki ga je kmalu po našem prihodu zapolnil zvok trobente. Tam smo imeli prosto, da sami raziščemo staro mestno jedro. Stojnice na pokriti tržnici Sukiennice iz 13. stol. so bile polne nakita, keramike, okraskov in usnjenih izdelkov. Skozi polne ulice smo nadaljevali ogled proti stari univerzi Collegium in gradu. Obe stavbi sta imeli na žlebovih zmajeve obraze, kar mi je bilo zelo všeč, saj se je motiv ponavljal na vseh srednjeveških zgradbah.
V torkovih popoldanskih urah smo se odpravili domov. Na poti se nam je zgodila smešna prigoda, saj smo zapeljali na policijsko postajo na avtocesti namesto na bencinski servis. Policisti so bili na našo srečo razumevajoči in nam nerodnost spregledali. Malo po polnoči smo varno prispeli na Ptuj. Menim, da smo bili vsi veseli svojih postelj, ker spanje na avtobusu res ni tako udobno.
Ina Ostroško, 4. U
 |
| Na soncu pred Gradom Vavel. (Foto: Niko Habjanič) |
 |
| Vstop na kraj, ki ne bi smel obstajati. (Foto: Niko Habjanič) |
 |
| Stena smrti, zid, pred katerim so izvajali eksekucije. (Foto: Niko Habjanič) |
