V ponedeljek, 20. februarja, smo v šolski knjižnici gostili pisateljico, prevajalko, profesorico slovenščine in avtorico številnih učbenikov ter priročnikov za slovenski jezik Matejo Gomboc.
Pogovor s pisateljico sta povezovala Nana Novak iz L2B in Benjamin Jakob iz L3B, ki sodelujeta pri Literarnem klubu Gimnazije Lava. Srečanje sta pod mentorstvom Metke Jagodič Pogačar z glasbo popestrila pianist Janez Vošner iz L3E in violinist Matevž Rožej iz M2F, slednji je pospremil tudi branje odlomkov iz romana ter poskrbel, da so se nas še močneje dotaknili.
Ena šolska ura je ob sproščenem pogovoru s pisateljico kar prehitro minila, dijaki, ki so se udeležili srečanja z njo, so iz knjižnice odhajali navdušeni nad njenim žarom, energičnostjo in prisrčno iskrenostjo.
Povod za srečanje je bil njen nagrajeni roman Balada o drevesu, ki tenkočutno pred bralcem naslika zgodbo mlade Ade. Prvoosebna pripovedovalka je dijakinja 3. letnika gimnazije in nadarjena violinistka, ki se sooča z življenjem po samomoru svojega fanta Majka. Pisateljica Mateja Gomboc nam je razkrila, da je bil prvotni osrednji motiv romana problem medvrstniškega nasilja, ki ga doživlja Ada po selitvi družine v drug kraj, a zgodba je zaživela svoje življenje. Ko se je ljubezen prvoosebne pripovedovalke končala na tako strašen način – s samomorom njenega fanta, je ta motiv povsem prevladal. Pravi, da se mu je prepustila, čeprav je bil strašen, je čutila, da jo je ta tema na nek način sama poiskala, zato se je ves čas ustvarjanja počutila zelo odgovorno.
Dalje nam je v pogovoru zaupala, da veliko hodi, prav med dolgimi sprehodi namreč dobi največ idej za svoje ustvarjanje. Tako je nekega dne med sprehodom zagledala še majhno, a zelo lepo drevo, ki ga je sunek vetra zamajal. Takrat je začutila, da je takšno drevo tudi v njej, da je to lahko metafora za človekovo dušo. »Vsak ima svoje drevo v sebi, vsak svoja občutja, enkrat si srečen, enkrat si žalosten, enkrat trpiš, enkrat upaš, enkrat si jezen. Vse to so razni sunki, enkrat te to drevo poboža, drugič te rani.« Drevo v sebi dobro čuti tudi Ada, zato naslov Balada o drevesu.
Navdušil nas je tudi zaključek romana, saj pripovedovalka kljub veliki žalosti najde pot naprej, brez Majka ob njej, s pomočjo glasbe ga začuti v sebi. Na poti do tega, da razume in sprejme, kar se ji je zgodilo, pa ji pomagajo tudi bližnji, četudi si še ne zmorejo veliko povedati, si znajo pokazati, da se imajo radi. Zelo so se nas dotaknile pisateljičine besede: »Nikoli ne umolkniti, nikoli ne misliti, da si sam, vedno je nekdo, ki te ima rad in ki mu ni vseeno zate.«
Pomagala nam je tudi s konkretnimi napotki, kako naj se mladi pesniki in pisatelji predstavijo širšemu občinstvu, svetuje predvsem sodelovanje na natečajih, pri napotkih in kritikah urednikov pa priporoča veliko ponižnosti, upoštevanje pripomb, saj ima vsak pisatelj svojstven slog, a prav vsak potrebuje tudi piljenje.
Mladim priporoča branje preprosto zato, ker verjame vanj, ker nam odpira še nepoznane svetove, poleg tega pa tudi krepi naš besedni zaklad. Zagotovo je njej prisrčen obisk marsikoga spodbudil k obisku knjižnice, spodaj pa najdete še povezavo do kratkega filma, ki so ga posneli po njenem romanu in za katerega nam je pokazala osnutek scenarija v svoji beležki. Naj bo spodbuda k branju še tistim, ki se dogodka niste mogli udeležiti.
https://www.youtube.com/watch?v=kjBmeyOCQq8
Foto: Zoja Šuster, L2E
Špela Zupan,
mentorica Literarnega kluba Gimnazije Lava
7
