V petek zjutraj smo se dijaki 3. c zbrali pred Gimnazijo Brežice, kjer smo začeli naše popotovanje. Pridružili sta se nam še dve osnovnošolki iz OŠ Brežice, dijakinja iz SIC Brežice, dva študenta in dijakinja iz drugega letnika naše gimnazije. Z avtobusom smo se po avtocesti odpravili do mejnega prehoda Obrežje in nato naprej proti hrvaško-srbski meji. V tem času smo s pomočjo delovnih listov utrdili naša znanja o slovenskih izgnancih med drugo svetovno vojno. Takoj po prehodu srbske meje smo se ustavili v spominskem parku Sremske fronte, kjer nas je toplo sprejela učiteljica slovenščine v Srbiji, gospa Rut Zlobec.
Najprej smo si ogledali materialne ostanke, kot so puške, čelade, uniforme in topove, ter se ustavili ob ploščicah z imeni padlih borcev na tej fronti, med katerimi smo opazili tudi nekaj slovenskih imen in priimkov. Pot smo nato nadaljevali v Šid, kjer smo spoznali rojstno hišo in galerijo modernega srbskega slikarja Save Šumanoviča. Pri njegovi družini je leta izgnanstva preživela mlada Slovenka Marija Demšar, njena pisma svojcem pa so pred leti izšla tudi v knjigi kot dragocen primer težke usode Slovencev med drugo svetovno vojno. Po koncu obiska smo si lahko sami ogledali mesto, nato pa smo se v večernih urah odpravili v dijaški dom v Sremski Mitrovici, kjer smo si ogledali film o Mariji Demšar in tam tudi prenočili.
Soboto smo pričeli z ogledom ostankov cesarske palače iz časov, ko je bil takratni Sirmij ena izmed prestolnic rimskega cesarstva. Dobili smo tudi zemljevid za lažjo orientacijo. Za tem smo si ogledali tudi mesto, ki ima zaradi vpliva Habsburžanov nekako znan pridih. Sprehod smo zaključili pod mostom svetega Irinja, ki prečka reko Savo in ki velja za enega izmed najdaljših mostov za pešce v Evropi. Ne smemo pozabiti na limonado in sladoled, ki smo ju vsi dobili kar zastonj, ker smo pač obiskali mesto. Pogostil nas je potomec slovenske družine, ki ima slaščičarno v središču tega prikupnega mesteca.
Po krajšem odmoru smo se čez Fruško goro odpeljali proti Novemu Sadu, kjer je bila naša naslednja postaja. V tem velikem vojvodinskem mestu deluje prvo društvo Slovencev v izgnanstvu Kredarica. Toplo so nas sprejeli in pogostili. Predstavili so nam tudi svoje delovanje in začetke nastajanja društva, mi pa smo izvedli krajši kulturni program, znane slovenske popevke smo kar vsi skupaj zapeli. V zahvalo in spomin smo društvu Kredarica podarili modri stol. Temu je sledil ogled mesta, ki ga je vodil eden izmed članov društva Kredarica. Dan smo zaključili v Sremskih Karlovcih, kjer smo se nastanili v hotelu tik ob obali reke Donave.
Zadnji dan naše Unescove ekskurzije smo začeli z ogledom Gimnazije Sremski Karlovci, ki je najstarejša gimnazija v Srbiji, teološke srednje šole in pravoslavne cerkve. Nato smo se vrnili v Novi Sad na Petrovaradinsko trdnjavo, od koder se odpira neverjeten pogled na moderno mesto in okolico. Sledila je pot proti Hrvaški in nato proti domovini Sloveniji.
Ekskurzija je bila zanimiva in poučna, izvedeli smo številne nove podatke o Slovencih, ki so bili med drugo svetovno vojno izgnani v Srbijo, o srbski zgodovini in kulturi, ter preizkusili naše znanje srbskega jezika. Globoko cenimo odnos potomcev Slovencev, ki se v tuji državi tako srčno prizadevajo, da bi ohranili svojo kulturo. Začutili smo gostoljubnost in sprejetost, ki v modernem času izginjata.
Slovenci, ki še vedno živijo v Srbiji, so nas sprejeli z odprtimi rokami in nam našo pot zelo polepšali, zato se bomo te izkušnje še toliko bolje spominjali.
Dijaki 3. c
