Turčija, 10. dan
Danes nas je končno po dolgem času dočakal lep sončen dan, zato nisem hotela nehati razmišljati o tem, saj bi morala odpreti oči in se soočiti z realnostjo. Ob jutranji kavici sem poslušala žvrgolenje ptičk, ki je v Turčiji bolj znano kot kričanje mačk.
Ob 10.00 (z malo zamude) smo se odpravili v Pokrajinski urad zavoda za socialno varnost v Antalyi. Vstopili smo in šli mimo dvigala po stopnicah navzgor. Ko smo prišli do cilja, smo malo počakali, vendar nismo vedeli, zakaj čakamo. Ampak tega smo že navajeni, tako da ni bilo problema.
Povabili so nas v direktorjevo pisarno, kjer so nam ponudili čaj in baklavo. Posedli smo na kavče in stole in poskušali poslušati, o čem so govorili. Ker je direktor govoril v turščini, smo imeli prevajalca – našega predragega organizatorja. Slišali smo že, da nekaj prevaja, razumeli pa nismo nič. Zato smo uporabili naše pridobljeno znanje iz Turčije – samo smej se in kimaj. Moram reči, da je zelo koristno.
Potem smo se skupaj fotografirali. Za fotografijo smo potrebovali zastave (slovensko in evropsko). Nanju smo morali skrbno paziti ves čas našega potovanja, ampak o tem ne bi izgubljali besed.
Po fotografiranju so nam ponudili še kosilo, zaradi katerega smo spet šli mimo dvigala in po stopnicah navzgor. Tam smo pojedli, še malo posedeli in nato tretjič mimo dvigala po stopnicah navzdol proti izhodu.
In ponovno je bila na vrsti naša najpogostejša dejavnost – čakanje. Avtobus je ončno prispel in odpravili smo se do naših delovnih mesta. Naš salon so še prenavljali, zato smo se za kratek čas pridružili Žani, Anžetu, Evi in Tanaji, ki so frizirali pomembni stranki (naši učiteljici Hanijo in Majo).
Po končani pričeski smo se odpravili proti avtobusni postaji, saj taksija nismo dobili. Medtem se je zgodilo nekaj norega: Posijalo je sonce!!!! (trajalo je približno 10 min). Najprej sem pomislila, da gre za kolektivno halucinacijo. Ko sem ugotovila, da ne, sem se odločila, da bom to zapisala v svoj blog saj taki dogodki ne smejo v pozabo. Saj ne bi pisala o tem, ampak je to očitno najpomembnejši dogodek današnjega dne.
V apartmaje smo se na srečo vrnili živi in zdravi.
Sara Ilić
