Na dan, ko se z esejem iz maternega jezika začne splošna matura, se že vrsto let mlajša generacija dijakov poda na družboslovno-literarno ekskurzijo. Letos nas je pot z dijaki 3. e in 3. f vodila v Gorico, Novo Gorico in Sežano. Čeprav so oblaki nad zahodno Slovenijo obljubljali nekoliko bolj muhast dan, nas vreme ni ustavilo. Dan je minil v prijetnem raziskovanju, novih spoznanjih in drobnih doživetjih, ki jih prinesejo skupna potovanja. Med ulicami mest, zgodbami preteklosti in živahnim klepetom na avtobusu so se spletali trenutki druženja, ki bodo še dolgo ostali v spominu.
Najprej smo se ustavili na prenovljeni železniški postaji, na stičišču dveh Goric, kjer tirnice ne ločujejo, temveč povezujejo. Izjemni vodič nam je skozi pripoved razgrnil zgodbo skupnega življenja ob meji, ki se je še posebej močno zapisala v čas koronske epidemije. Takrat je mesto prvič v svoji zgodovini prerezala visoka železna ograja, a niti ta ni mogla ustaviti človeške bližine. Na Trgu Evrope, italijanski Transalpini, poimenovani po bohinjski železnici, so se ljudje srečevali kljub prepovedim, si podajali besede, spodbudo in dobrine, ki jih je na eni ali drugi strani zmanjkalo. Prav v teh drobnih dejanjih solidarnosti je mogoče začutiti duh, zaradi katerega sta mesti prejeli laskavi naziv Evropske prestolnice kulture.
Pot nas je nato vodila na Kostanjevico, vzpetino nad mestom, kjer spokojno počiva zadnji francoski kralj iz dinastije Burbonov. V tišini čudovite cerkve, ki jo že nekaj časa obnavljajo, smo ob zavzeti razlagi kustosinje spremljali tudi potrpežljivo delo restavratork, ki freskam nad oltarjem vračajo nekdanji sijaj. Po ogledu grobnice smo se skozi omamno dišeč nasad vrtnic burbonk sprehodili do navdušujoče knjižnice, povezane tudi z delom patra Stanislava Škrabca, utemeljitelja slovenskega glasoslovja. Med dragocenimi knjižnimi zakladi posebej izstopa eden izmed zgolj šestindvajsetih ohranjenih izvodov Bohoričeve slovnice Zimske urice, občudovali pa smo tudi največjo in najmanjšo knjigo – dokaza, kako neskončen je lahko svet besed.
Ogled smo nadaljevali na italijanski strani Gorice. Od gradu smo se peš spustili proti mestnemu središču po ulici, ki je nekoč slovela po živahnem vrvežu trgovin. Na Travniku oziroma nekdaj Velikem trgu, nad katerim se mogočno dviga cerkev, smo se za trenutek ustavili ob spominu na krute zgodovinske dogodke zatrtja tolminskega kmečkega upora v začetku 18. stoletja, ki jih je v noveli Matkova Tina ovekovečil Ivan Pregelj. Posebno doživetje je bil tudi sprehod skozi Bombijev predor, danes preobražen v največjo evropsko digitalno galerijo. V njem se svetloba, gibanje in zvok prelivajo v podobe narave – v ritme oceanov, botanične vzorce in utrip atmosfere – tako da obiskovalca za nekaj trenutkov povsem posrkajo v svoj svet.
Po krajšem odmoru za kosilo smo se podali še v središče Nove Gorice. Mesto vrtnic, ki je po letu 1947 začelo rasti s prostovoljnim delom na prostoru nekdanjega goriškega pokopališča, danes živi kot upravno, univerzitetno in kulturno središče. Sprehodili smo se mimo stavbe Mestne občine, ki je opazna po zunanjih skulpturah, z nekaterimi detajli pa se poklanja tudi Plečniku, mimo knjižnice, gledališča in protipotresno grajenega nebotičnika, vse do sodobne steklene stavbe, v kateri domuje maketa Rusjanovega letala – simbol drznosti, ustvarjalnosti in pogleda proti nebu.
Mesti sta nas presenetili s svojo prepletenostjo, z zgodbami skupnega sobivanja in soustvarjanja, pot pa nas je nato prek matičnega Krasa in Tomaja vodila še v Sežano. Oba kraja sta povezana z življenjem Srečka Kosovela, pesnika Krasa, katerega stoletnico smrti obeležujemo prav letos maja. V Kosovelovi sobi smo prisluhnili pripovedi o njegovem življenju, nato pa skozi filmsko upodobitev začutili še nemir, občutljivost in moč njegove pesniške besede, ki tudi po sto letih ostaja živa in presunljiva.
Ekskurzija ni bila le potovanje skozi kraje, temveč tudi skozi zgodbe ljudi, kulture in časa. Mesti, ki ju je zgodovina nekoč razdelila, je življenje znova povezalo. Meje namreč niso vedno zidovi, ampak lahko postanejo mostovi – kadar jih ljudje napolnijo z bližino, sodelovanjem in ustvarjalnostjo. Prav v tem duhu smo zaključili dan, bogatejši za nova spoznanja in drobne spomine. Ostal je vonj burbonk na Kostanjevici, tišina med starimi knjigami, odmev korakov skozi Bombijev predor in Kosovelove besede, ki še vedno odzvanjajo med kraškimi kamni.
Jasmina Bornšek in Branka Vidmar Primožič
