V sredo, 17. 12 smo dijaki 2. A in 2. B s profesorji srečno prispeli v CŠOD Kavka. Po poti do doma smo se ustavili v deževnem, a lepem Vrsnem, kjer smo v rojstni hiši Simona Gregorčiča dobili vpogled na življenje in delo pesnika ter čas, v katerem je živel.
Po prihodu v dom smo se razporedili po sobah ter se lotili popoldanskih dejavnosti – ena skupina je odšla v Kavkno jamo spoznavat jamski svet, druga pa je odkrivala kulinarične skrivnosti priprave štrukljev.
Po večernem sprehodu smo se vrnili v dom in v prijetnem vzdušju družili do trenutka, ko smo ugasnili luči in si zaželeli mirno noč. Iz sob se je še nekaj časa slišalo klepetanje in hihitanje, kar je dokaz, da se imajo dijaki lepo.
Naslednji dan smo se, dijaki 2. a in 2. b in profesorji Matko, Vida in Mateja, na taboru na Livških Ravnah prebudili v deževno jutro. Po zajtrku nas je čakal skoraj štiriurni pohod po poti miru. Megla in rahel pršec nam nista vzela dobre volje. Med pohodom po grebenu Kolovrata smo spoznavali čas prve svetovne vojne na soški fronti. Pozorno smo poslušali razlago, saj bomo znanje o tem uporabili pri pouku zgodovine. Navsezadnje smo želeli narediti vtis na profesorico Hočevar, ki je z nami na taboru. Največji vtis so na nas naredile kaverne – to so bivališča vojakov, vklesana v skalo, in pa mejni kamen iz leta 1947. Ta je bil postavljen ob priključitvi Primorske k matični državi. Ob njem smo razmišljali o pomembnosti miru, ki ni samoumeven in se moramo zanj zavzemati vsi.
Popoldne so dijaki 2. a odšli v Kavkno jamo, dijaki 2. b pa so spoznavali kulinariko, in sicer so se naučili priprave kobariških štrukljev. Zvečer smo izdelke obeh oddelkov pojedli kot sladico in lahko potrdimo, da so pravi mojstri. Prilagamo slikovne dokaze, da se še sami prepričate o tem. Kdor pa bi se rad preizkusil v izdelavi te mojstrovine še sam, prilagamo recept. Čaka nas še zabavni večer.
Vsega lepega je enkrat konec in tako je bilo tudi tokrat. Dijaki 2. a in 2. b in profesorji smo četrtkov večer preživeli v veselem družabnem vzdušju – Julija, dijakinja 2. a, je praznovala 16. rojstni dan in vse prisotne pogostila s sladkim presenečenjem. Večer smo preživeli v igranju družabnih iger, petju zelo širokega repertoarja tematsko raznolikih pesmi in se imeli res lepo. Tudi ta noč je bila nekoli krajša, kot smo načrtovali, a se nihče zjutraj ni pritoževal. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da smo se zbudili v sončno petkovo jutro. Sonce se je na 1000 metrov nadmorske višine dvignilo iznad meglenega pokrova in nam dodatno razveselilo srce. Dijaki 2. b so tako po zajtrku v pričakovanju čudovitih razgledov šli na pohod na najvišji vrh nad CŠOD, na 1243 metrov visok Kuk, dijaki 2. a pa so se pomerili v lokostrelstvu. Tudi tukaj smo imeli veliko srečo, saj nam je Alenka, dijakinja 2. a., ki je izurjena lokostrelka, pokazala, kako se stvari streže, če si mojster tega športa. Najprej nam je razložila osnovna pravila o tem športu, pokazala razlike med dvema lokoma in z izjemno lahkotnostjo in eleganco prikazala, kako zadeti sredino tarče. Ko smo jo z občudovanjem gledali, kako z mirno roko sprosti tetivo in zadane, smo spontano zaploskali in želeli tudi sami poskusiti ponoviti njene mojstrske strele. Pričakovano so mnoge naše izstreljene puščice končale v bližnjem in oddaljenem grmovju (profesorica je eno puščico izstrelila tako globoko v grmovje, da je nismo uspeli najti).
Druga skupina, ki je šla na Kuk, se je naužila izjemnih razgledov, žal pa razen morja megle morja nismo videli. Po kosilu smo se odpravili proti Kobariškemu muzeju in tam spoznavali grozote prve svetovne vojne in soške fronte še z drugega vidika – človeškega, z vidika osebnih in družinskih zgodba, videli pretresljive fotografije in film ter si večkrat samo pri sebi in naglas spraševali o nesmiselnosti vojn.
Po obisku muzeja smo se utrujeni, a zadovoljni, odpravili proti domu na zaslužen počitek in nabiranje moči za zadnja dva dneva šole pred počitnicami. Slike vam ne morejo prikazati, kaj vse smo doživeli, vendar pa prikažejo vsaj delček tega, kar smo videli.
Mateja Zupančič
