Edinstveni način pripovedovanja zgodb ima svoje mesto tudi v naši šolski knjižnici.
Strip je umetniška zvrst, pri kateri ustvarjalci zgodbe pripovedujejo s slikami, postavljenimi v določeno zaporedje, in besedili, ki večinoma predstavljajo dialoge. Z njimi želijo pri bralcu doseči podobne učinke kot pri drugih umetniških zvrsteh.
Zgodovina stripa sega v devetnajsto stoletje, čeprav bi določene elemente zvrsti lahko našli že v poslikavah jamskega človeka ali v zapisih starodavnih civilizacij iz časov pred iznajdbo znakovnega zapisovanja besed.
Uradno rojstvo stripa povezujemo s časom, ko so časopisi začeli objavljati satirične ilustracije in prve stripovske pasice, angleško comic strips, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo smešni trakovi.
Za prelomni umetniški izdelek na področju stripa velja Yellow Kid (Rumeni deček, izhajal je med letoma 1895 in 1898), ki ga je ustvaril Richard F. Outcault, v njem pa je prvi uporabil stripovske oblačke za označevanje govorjene besede upodobljenega lika.
Zanimivost: pridevnik rumeni se je kasneje prav zaradi rumenega dečka uveljavil v povezavi z rumenim tiskom (saj veste, šokantno, senzacionalno!).
Kasneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so založniki stripovske pasice začeli združevati v stripovske knjige, ki so se pri bralstvu dobro prijele.
Čeprav danes strip povezujemo predvsem z Marvelovimi superjunaki, pa je zgodba v Evropi drugačna. Zlasti Belgijci, Španci, Italijani in Francozi so v kombinaciji vizualnih in pripovednih elementov videli velik potencial in so v stripu pogosto spregovorili o resnih družbenih temah, ljubezni, vojni — François Mauriac, stripovski akademik, je v sedemdesetih letih strip imenoval “deveta umetnost” in mu tako pripisal značaj resne umetniške forme in kulturni pomen.
Umetnosti so sicer razvrščene od prve do osme po naslednjem vrstnem redu: arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, glasba, književnost, gledališče, film, medijska umetnost in strip. Danes so se tej lestvici na desetem mestu pridružile še digitalne oblike ustvarjanja (tudi videoigre).
Odnos do stripa pri nas pa je bil diametralno nasproten: v prejšnji domovini smo odraščali ob duhovitih domislicah Alana Forda in njegovih sodelavcev ter široki paleti zahodnih likov Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa, a je tovrstna literatura veljala za šund, čeprav se je marsikateri otrok prav s pomočjo stripa naučil brati ali se celo navdušil za resnejše literarne naslove.
Zaradi te etikete so tudi številni kakovostni stripi domačih jugoslovanskih stripovskih ustvarjalcev s svojimi izdelki težje prihajali do bralcev. Zanimiva izjema je Miki Muster, ki je bil, je in verjetno še dolgo časa bo izjemno priljubljen ustvarjalec.
Ko govorimo o stripu, ne moremo mimo besedne zveze “graphic novel”, ki to zvrst uvrsti med literarne žanre in ji daje še večjo težo. V slovenščini smo pred časom dobili poimenovanje roman v stripu, v zadnjem času pa je založba VigeVageKnjige precej uspešno uvedla izraz risoroman.
Eden najvplivnejših izdelkov je tukaj vsekakor Maus, zgodba o preživetju holokavsta, ki jo je spisal in zrisal Art Spiegelman. V osemdesetih je izhajal v nadaljevanjih, leta 1986 pa je izšel v knjižni obliki. Leta 1992 je prejel prestižno Pullitzerjevo nagrado in s tem zvrst uveljavil kot priznano umetnost.
Z izkušnjo preživetja koncentracijskega taborišča se ukvarja tudi Nekropola, strip, ki ga je po slovitem istoimenskem romanu Borisa Pahorja zrisal mladi zamejski Slovenec Jurij Devetak in je izšel lani pri Mladinski knjigi.
Obe knjigi najdete tudi v šolski knjižnici, kjer imamo še več vrhunskih stripov, ki potrpežljivo čakajo na vas, da jih preberete — morda pa koga med vami vzpodbudi tudi k stripovskem ustvarjanju.
* * *
Alenka Ajd Bratkovič
