Namen pohoda je bil, da spoznamo svoje sposobnosti, meje in vzdržljivost ter se naučimo kako zdržati v frustraciji, kako močna mišica so možgani in kako zelo sposobni smo, če se odločimo, da vztrajamo kljub temu, da nam vsaka mišica v telesu kriči, naj odnehamo in ko nas vsak korak in žulj opomni na bolečino. In v življenju je vedno podobno.
Prvih 15 kilometrov je bilo zabavnih, prijetnih in lahkotnih, nato pa se je počasi začel trening iskanja notranje motivacije, premagovanja frustracij, bolečin in iskanja motiva za vsak naslednji korak. Pot je bila individualna izkušnja, za vsakega malo drugačna, za vsakega svojevrsten preizkus in utrjevanje značaja, osebnosti in trme v pozitivnih stvareh.
Vsak izmed nas je moral pobrskati in v sebi najti zadnje kančke atomov moči ter ukazovati telesu, da za vsakim korakom naredi še enega. Po 25 kilometrih so se pojavile bolečine v mišicah, stopalih, bokih, ramenih… nekateri z žulji na podplatih, drugi na petah. In pred nami še 7 kilometrov poti, ki je kar ni bilo konec. Nekateri so premagovali frustracije s pogovorom in humorjem, drugi s tišino ali kletvicami. Profesorji Ema, Aleksandra in Tomi pa smo trenirali selektivni sluh in spodbujali dijake in dijakinje v njihovih individualnih procesih ter borbah. Z njimi smo skupaj trpeli, se smejali in tudi jokali ko je bilo najhuje.
A vedno verjeli, da jim bo uspelo.
In po skoraj 9 urah smo nasmejani, nekateri tudi s solzicami sreče v očeh, prišli do tako opevanega WOOP-a, kjer smo začeli naše popotovanje v skrite kotičke naših možganov. Medalje, ki smo jih prejeli, nas bodo opominjale, da smo sposobni velikih stvari če le vztrajamo in si ne dovolimo predati, odnehati ali se zadovoljiti s povprečnostjo. Danes so dijaki samo še enkrat potrdili, da so zmožni neverjetnih rezultatov in dosežkov s pravo mero spodbude ter neomajno vero v njihov uspeh in sposobnosti. Največje bogastvo in nagrada, ki smo jo prejeli spremljevalci pa je največja valuta in sicer odnos, ki smo ga poglobili, ko smo se dodobra spoznali z dijaki in oni z nami. V teh 9 urah smo bili vsi samo ljudje, ne učitelji ali dijaki in to nam bo ostalo v spominu še dolgo po tem, ko nas noge ne bodo več bolele in ko bodo vsi žulji zaceljeni.
Zapisala in povzela: Tomi Martinjak in Eva Mlakar Debenec
