V okviru projekta Katarina smo se podali v raziskovanje umetne inteligence, vendar tokrat nekoliko drugače — brez računalnikov, brez aplikacij in brez različnih chat orodij. Odločili smo se, da se bomo z umetno inteligenco poigrali kar na papirju in ustvarili svoj lastni priporočilni sistem.
Po razpravi med dijaki 3. a G in profesorji o tem, kako algoritmi danes skrbijo za to, da nam ponujajo glasbo, filme, serije, video posnetke in celo izdelke, smo se odločili, da temo raziščemo podrobneje. Med številnimi mogočimi vsebinami smo izbrali glasbo in glasbenike.
Najprej smo analizirali svoj glasbeni okus, ga primerjali z okusi sošolcev in nato s pomočjo grafa povezav prišli do priporočil — torej, kaj bi lahko poslušali v prihodnje. Predlogi so bili večinoma odlični, a hitro smo ugotovili, kako občutljivi so tovrstni sistemi: zaradi ene same napake v zbirki glasbenikov so se priporočila precej izkrivila.
Kaj se torej zgodi, če na seznamu po nesreči zamenjaš rock skupino s pop skupino?
Ugotovili smo, da lahko že tako majhna sprememba popolnoma obrne rezultate priporočil. In prav v tem je čar raziskovanja algoritmov — spoznavanje, kako delujejo, in kako hitro se lahko “zmedejo”.
