«
Na ERASMUS+ v Dublin: Med delovnimi izzivi, smehom in irsko zelenostjo
V nedeljo, 12. aprila 2026, se je pred dvorano Zlatorog v Celju začela nova zgodba Erasmus+. Ob 8.00 se je sedem dijakov 3. letnika programa ekonomski tehnik odpravilo na pot proti Irski. Na mobilnost v Dublin so odšli Anja Aužner, Tina Jurkošek, Julija Koleš, Jan Narat, Sara Orač, Kevin Pažon in Iva Sitar Novak.
Na pot jih je pospremila spremljevalka Barbara Kvas, ki je z njimi preživela prvi del mobilnosti, po desetih dneh pa sem se jim v Dublinu pridružila še Jana Šuc Kolenc, ki sem kolegico zamenjala v vlogi spremljevalke. Pot nas je najprej vodila iz Celja do letališča v Zagrebu, od koder smo poleteli proti Dublinu. Po prihodu na Irsko nas je na letališču pričakala podporna organizacija, ki je poskrbela za prevoz do apartmajev in tako olajšala prvi stik z novim okoljem.
Dijaki so bili nastanjeni v apartmajih v mirni in varni soseski Churchtown na jugu Dublina. Lokacija se je hitro izkazala za izjemno lepo in hkrati zelo praktično, saj so imeli do tramvaja in avtobusa le nekaj minut. To je pomenilo, da so lahko brez večjih zapletov prihajali do delovnih mest, centra mesta in vseh kotičkov, ki so jih želeli raziskati v prostem času. Apartmaji so bili lepo urejeni, prostorni in prijetni, vsak pa je imel tudi pralni in sušilni stroj. Tako je bilo poskrbljeno tudi za bolj vsakdanji, a zelo pomembni del samostojnega življenja: čista oblačila.
Življenje v apartmajih je dijakom hitro pokazalo, da mobilnost Erasmus+ ni samo potovanje in praksa, ampak tudi vaja samostojnosti. Sami so nakupovali, kuhali, skrbeli za red, se dogovarjali in usklajevali vsakodnevne obveznosti. Nekateri so pri tem odkrili tudi nove kuharske sposobnosti. Nastalo je kar nekaj novih receptov, za katere dijaki pravijo, da so bili nekateri celo odlični. Tudi to je del izkušnje v tujini: ugotoviti, da se da z nekaj osnovnimi sestavinami, malo iznajdljivosti in dobro voljo pripraviti čisto spodobno večerjo.
S prakso so dijaki začeli takoj v ponedeljek po uvodni predstavitvi, zaključili pa so jo v četrtek, 30. aprila 2026. Praktično usposabljanje so opravljali v dveh različnih podjetjih, kjer so se srečali predvsem z administrativnim, s pisarniškim in z organizacijskim delom. Urejali so dokumentacijo, vnašali podatke, pomagali pri komunikaciji s strankami, pripravljali objave, uporabljali Excel, arhivirali gradivo, opazovali poslovne procese ter opravljali tudi telefonske pogovore s strankami. Pri tem angleščina ni bila več samo šolski predmet, temveč vsakodnevno delovno orodje.
Seveda pa dijaki v Dublin niso prišli samo delat – o, ne, prišli so tudi raziskovat, opazovat, doživljat in začutiti utrip Irske, ki se človeku hitro prikrade pod kožo. Popoldnevi in konci tedna so bili zato namenjeni raziskovanju Dublina in njegove okolice. Skupaj smo obiskali Trinity College, se sprehodili skozi Phoenix Park, raziskovali Malahide in občudovali klife Moher, kjer se Irska pokaže v svoji najmogočnejši podobi. Klifi, veter, morje in razgled so ustvarili tisti trenutek, ko se tudi najzgovornejši za nekaj časa ustavijo. Dublin in njegova okolica sta dijakom ponudila zanimivo mešanico zgodovine, narave, mestnega utripa in irske sproščenosti.
Je pa Dublin mesto, ki posameznika hitro potegne vase. Glavne ulice so živahne, polne mimoidočih, turistov, domačinov in uličnih umetnikov. Na enem vogalu nekdo poje, na drugem igra kitaro, malo naprej skupina ljudi opazuje nastop – kot bi se vse skupaj dogajalo na odprtem odru. A le nekaj ulic stran se mestni vrvež umakne parkom, ki so kot zelene oaze miru sredi mesta. Prav ta preplet živahnosti in miru daje Dublinu poseben utrip.
Irska nas je presenetila tudi z vremenom. V treh tednih smo dežnike odprli samo dvakrat, pa še to za približno pol ure. Večino časa nas je spremljalo sonce, kar je za Irsko skoraj zgodba zase. Sončni dnevi so bili kot nalašč za raziskovanje mesta, sprehode, izlete in odkrivanje kotičkov, ki bi jih v dežju morda doživeli drugače.
Dijaki so hitro opazili tudi razlike med Slovenijo in Irsko. Promet poteka po levi strani, kar je na začetku zahtevalo nekaj dodatne pozornosti. Javni prevoz je bil večinoma zelo točen, skoraj kot ura, razen ob redkih izjemah, ki jih seveda pozna vsako večje mesto. Ljudje so bili izjemno prijazni, sproščeni in pripravljeni pomagati z nasmehom na obrazu. Dublin je večji, dražji in bolj mednarodni od okolja, ki so ga dijaki vajeni doma, hkrati pa ima veliko prijetnih sosesk, kjer se življenje odvija bolj umirjeno.
Seveda je življenje v Dublinu precej drago. Če bi v Sloveniji za določeno vstopnino, kosilo ali vsakdanji strošek običajno odšteli približno 10 do 15 evrov, je bilo v Dublinu to velikokrat dvakrat, trikrat dražje. A Dublin ima tudi drugo plat: veliko lepih, zanimivih in dih jemajočih stvari je brezplačnih. Parki, sprehodi po mestnih ulicah, razgled, ulična glasba, muzeji, arhitektura in vsakdanji utrip mesta so ponujali več kot dovolj možnosti za doživetja, za katera ni bilo treba odšteti niti evra.
Poleg raziskovanja mesta so dijaki v prostem času skrbeli tudi za svoje zdravje. Fitnes je postal skoraj redna točka dnevnega reda in razen ob kakšnem celodnevnem izletu se ga je le redko dalo preklicati. Večeri pa so bili zgodba zase; namenjeni so bili druženju. Dijaki so si pripravili filmske večere, seveda s primernimi prigrizki, in ob dobri družbi so ure hitro tekle. Noči so bile večkrat prekratke, smeha pa je bilo za izvoz.
Prav v teh vsakdanjih trenutkih se je pokazala še ena pomembna vrednost programa Erasmus+: povezovanje. Dijaki niso pridobili samo delovnih izkušenj, temveč so se med seboj še bolj povezali, se učili sobivanja, sodelovanja, dogovarjanja in sprejemanja različnih navad. V tujini hitro ugotovimo, da ni pomembno samo, kaj znamo, ampak tudi, kako znamo živeti in sodelovati z drugimi. Erasmus+ tako ni le priložnost za opravljanje prakse v drugi državi, temveč tudi prostor, kjer se mladi učijo odprtosti, odgovornosti, prilagajanja in razumevanja evropske povezanosti v praksi.
Ob koncu mobilnosti so dijaki povedali, da so na Irskem uživali tako zaradi dobro zasnovanega in mentoriranega praktičnega usposabljanja kot tudi zaradi prostega časa, ki so ga preživeli skupaj. Postali so samostojnejši, saj so morali sami skrbeti za vsakodnevne obveznosti, od kuhanja in nakupovanja do urejanja prevozov in dogovarjanja. Po treh tednih pogovorov v angleščini so nekateri ugotovili, da bi lahko angleško govorili kar naprej. Takšna praksa pokaže, da jezik ni samo snov v zvezku, ampak most do ljudi, dela in novih izkušenj.
Da so se dijaki v delovnem okolju res dobro znašli, so potrdile tudi končne evalvacije njihovih mentorjev. Ti so jih opisali kot zelo hitro učljive, uspešne pri delu, odgovorne ter opremljene s primernimi kompetencami in ustreznim znanjem angleščine za delo v tujem podjetju. Če smo povsem iskreni, je to le nekoliko skromen povzetek, saj so bili komentarji mentorjev zapisani v samih presežnikih. Takšne povratne informacije so lepo priznanje dijakom in hkrati potrditev, da znanje, ki ga pridobivajo v šoli, zmorejo samozavestno uporabiti tudi v resničnih delovnih okoliščinah.
V petek, 1. maja 2026, se je pot domov začela zelo zgodaj. Taksi nas je čakal že ob 3.10, kar je pomenilo, da smo morali kovčke pripraviti prejšnji dan. Slovo od Dublina ni bilo težko samo zaradi zgodnje ure, ampak tudi zato, ker so trije tedni minili hitro, prehitro.
Mobilnost Erasmus+ v Dublinu je dijakom ponudila priložnost, da so stopili iz znanega okolja in se preizkusili v evropskem prostoru, kjer se znanje, delo, kultura in sodelovanje prepletajo na zelo konkreten način. Domov so se vrnili z novimi izkušnjami, boljšim občutkom za samostojnost, več poguma pri uporabi angleščine in z zgodbami, ki jih bodo še dolgo nosili s seboj.
Za konec bi želela poudariti, da je bilo spremljanje te skupine res prijetno. Bili so uigrani, delovali kot tim, držali so se dogovorov, upoštevali navodila in pokazali veliko mero odgovornosti do dela, skupnega bivanja in življenja v tujini. Z njimi je bilo res prijetno sodelovati, saj so znali prisluhniti, se prilagoditi in drug drugemu priskočiti na pomoč, ko je bilo to nujno. S svojo zrelostjo, dobro voljo in spoštljivim odnosom so pomembno prispevali k temu, da je mobilnost potekala mirno, povezano in v prijetnem vzdušju.
