Kras ima svojo govorico, ki jo nevsiljivo, a vztrajno razkriva v rdeči zemlji, med kamnitimi zidovi in po teranu dišeči burji. Prav tja so se na sončni petek, 10. aprila, v Kosovelovem letu, sto let po njegovi smrti, odpravili dijaki naše šole – na popotovanje, kjer literatura ni več le zapisana beseda, temveč izkušnja prostora.
Sredi Krasa, v vetrovni Sežani, so v spominski sobi, posvečeni izjemnemu pesniku, odkrivali njegovo nemirno, kritično in presenetljivo sodobno misel. V pičlih dvaindvajsetih letih je ustvaril izjemen opus, ki presega okvire časa, v katerem je nastal. Kosovel ni bil le pesnik Krasa, temveč tudi pronicljiv opazovalec sveta, razpetega med ideali in resničnostjo.
V času negotovosti, družbenih pretresov in iskanja smeri so njegove besede skoraj preroške: »Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi, ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let propasti.«
Če se Kosovel začne v besedi, se zares razpre šele v prostoru. Dijaki so to kmalu začutili na približno sedem kilometrov dolgi pešpoti proti Tomaju – mimo suhih zidov, vinogradov in čez rahlo valovito pokrajino, kjer se Kras razkriva počasi in skoraj zadržano. Med hojo so se spontano odpirali pogovori o pesniku in njegovem času.
V Tomaju, kjer počiva Kosovel, so nekoliko utrujene dijakinje ob njegovem grobu prebrale nekaj njegovih pesmi. Bil je preprost in tih trenutek z močjo besed, ki ne potrebujejo odrskih luči. Nato so pohodniki v tesnejšem stiku s kraško tradicijo na kmetiji Škrlj pomalicali domače dobrote. Zorjen pršut, jabolčni in teranov sok so potrdili, da pokrajina oblikuje okus, tako kot čas oblikuje pesem.
Ekskurzijo so zaključili v Štanjelu, kjer se kamnite hiše zlivajo z okolico, kot da bi tam stale od nekdaj. Premišljena kompozicija narave in arhitekture, kraške hiše ter Ferrarijev vrt kobdiljskega arhitekta Maksa Fabianija, se tudi danes bere kot sodobna misel o sobivanju človeka in krajine.
Ko so se dijaki pozno popoldne vrnili v Ljubljano, so za sabo pustili več kot le prehojeno pot. Odnesli so spoznanje, da Kras ni le pokrajina, temveč prostor zgodb, pesmi in ustvarjalnosti – prostor, ki ga je Kosovel znal ubesediti kot le redki. In morda tudi občutek, da njegova zahteva po »novem življenju« ni le zgodovinski zapis, temveč izziv, ki ostaja odprt.
Piše: Patricija Grmek
