Avstro-Ogrska je tik pred I. svetovno vojno (gradnja je bila zaključena decembra 1913) v narodnostno popolnoma razklanem Celju zgradila še drugo ogromno šolsko stavbo, našo gimnazijo. »Boter« mogočne palače je bil bogati celjski trgovec Rakusch, zagrizeni Nemec ali pa – po priimku sodeč – bolj nemškutar, ki je podaril zemljišče. Ob tem je postavil pogoj: v novi gimnaziji se mora učiti samo v nemščini! Kot simbol nemštva so takrat na strehi postavili tudi t. i. piklhavbo (nem. Pickelhaube, tudi Pickelhelm), visoko kupolo z že od daleč vidno konico, kakršne so nosili na čeladah v 19. in 20. stoletju pruski in nemški vojaški častniki, gasilci in policija.
Pred tremi leti se je ob neurju konica nevarno nagnila, zato smo jo nujno morali popraviti in bolj trdno namestiti. Zdaj pa smo se po 110 letih lotili tudi kompletne obnove. Od zunaj, od znotraj smo kupolo namreč lepo uredili že pred dobrimi 10 leti.
Delo na vrtoglavi višini ni mačji kašelj in zahteva veliko spretnosti in znanja. Najprej pa seveda odre, ki morajo krovcem zagotavljati varnost in primerne pogoje za zahtevno delo.
Seveda bo kdo vprašal: zakaj pa tako zavedno slovenska šola, kot je I. gimnazija v Celju, obnavlja ta nemški simbol? Odgovor je zelo enostaven: zato, ker je stavba spomeniško zaščitena in mora ostati taka, kot je.
dr. Anton Šepetavc, ravnatelj, dežurni tudi med počitnicami
