Prvoosebne izpovedi dijakov, ki talijo predsodke.
Dijaki drugih, tretjih in četrtih letnikov so se nam predstavili skozi prvoosebne izpovedi, ki pričajo o raznolikosti našega kulturnega prostora – in s tem tudi naše šole. Skozi besedo in sliko so nam zaupali svoje osebne težave, skrbi, življenjske izkušnje pa tudi radosti in dosežke. Razstava nas nagovarja k medkulturnemu dialogu, empatiji in strpnosti in je del projekta Šole ambasadorke Evropskega parlamenta.
Odzivi dijakov na razstavo:
- Zgodbe, ki sem jih prebrala, so se me zelo dotaknile. Nekatere so me pripeljale do solz in žalosti, nekatere so me pripravile do razmišljanja o življenju, nekatere tudi do smeha in notranje sreče. Cenim pogum avtorjev in način, kako so vsi na drugačen način opisali sebe in se tako predstavili. Podpiram ta projekt in menim, da je eden lepših in poučnejših.
- Spoštujem dijake, ki so bili pogumni in so izpostavili svoje zelo osebne izkušnje. Nisem vedel, da je tako veliko ljudi okoli nas živelo tako težko življenje. Ob branju nekaterih besedil sem se hkrati nasmejal in bil pretresen.
- Nisem si mislila, da se vse zapisano dogaja ljudem v moji bližini. Zgodbe sem prebrala z zanimanjem in v nekaterih se najdem tudi sama. V tolažbo mi je, ko vidim, da nisem edina, ki se soočam s težavami.
- Občutek imam, da sem šele po prebranem dejansko spoznala ljudi, ki jih vsak dan srečujem po šoli.
- Po prebranem se zaveš, da nisi edini, ki imaš težave v življenju, ampak jih imajo tudi drugi. Ko spoznaš, kako oseba doživlja neko stvar, jo potem laže razumeš in sprejmeš.
- Celotna zbirka zgodb me je navdihnila, saj so to naši vrstniki z naše šole in se lahko poistovetim z njimi. Hvala vam za te zgodbe.
