Slovenski center PEN je na 55. mednarodnem srečanju pisateljev v okviru 10. mednarodnega festivala Obrazi miru razpisal natečaj Pisanje in rapanje za mir. Ker imam rap od nekdaj v srcu, me je natečaj takoj pritegnil. Že kot majhna deklica sem se namreč poigravala z besedami in rimami, ki sem jih zapisovala v svoj posebni zvezek. Še posebej me je pritegnilo povabilo natečaja: «Pomagaj (z)graditi svetovni mir skozi umetnost.«
Odločila sem se za sodelovanje in napisala besedilo z naslovom Patetična abstrakcija, svojo interpretacijo posnela na telefon, jo poslala in se prijavila na zadnji možen dan prijave. Še posebej mikaven zapis v natečaju je bil, da bodo najboljši rapi posneti v snemalnem studiu s profesionalnim snemalcem in v sodelovanju z raperjem Rokom Terkajem. Ampak v tistem trenutku se mi to sploh ni zdelo dosegljivo.
Na natečaju sta bila izbrana dva eseja in trije rapi, od katerih je bil moj iz strani strokovne žirije prepoznan kot najboljši. Tako sem postala zmagovalka. Tisti dan, ko sem izvedela za zmago, so se vrstili klici in čestitke. Sprva sploh nisem dojela, da je resnično. Najprej me je poklicala ga. Maja Ferjančič iz Pena, potem moja profesorica slovenskega jezika ga. Marija Holc in na koncu še sam raper Trkaj, ki me je povabil na snemanje. Potekalo je še isti teden v nedeljo in bilo mi je v velik izziv. Bila je res posebna izkušnja in priznati moram, da sem se vmes za trenutek počutila kot prava zvezda.
Takšnega izida nisem pričakovala, sploh pa ne, da bom zmagovalka. Meni je bilo v veliko zadovoljstvo že to, da sem se čez rime izrazila in mogoče v vesolje ponesla nekaj iskrenih misli. V svojem rapu opisujem usodo naše družbe in svoje občutke ob tem.
Dogodek, kjer so bile podeljene nagrade in kjer sem v živo odrapala, je potekal 18. maja pred Mestno hišo v Ljubljani, v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in županom g. Zoranom Jankovičem. Vodil ga je Rok Terkaj, ki bo imel v mojem srcu vedno posebno mesto. V mojih besedah je prepoznal globoko sporočilno vrednost, v meni pa potencial … Nastop mi je odlično uspel.
In kot mi je ob koncu rekel Rok … Mogoče je bila samo lepa izkušnja, lahko pa priložnost za nekaj več …
Dostop do posnetka: https://youtu.be/-y8nhTNzoiM
Zoja Sok, 3. u
PATETIČNA ABSTRAKCIJA
A bo sploh prihodnost, če pogrevamo preteklost,
živimo ujeti v čas sence starega greha,
ponavljamo napake prejšnjega stoletja,
odpiramo le stare dvome, stara vprašanja,
a na vprašanja nihče ne odgovarja.
Ne govorimo, vsi le molčimo,
niti ne jočemo, se niti ne smejimo.
Vsi nekam hitimo, vsi nekam bežimo,
kako naj se borimo, če se vsi bojimo.
Mir moral bit’ bi stalnica, a je utopija,
realnost zvok poka in vonj smodnika,
to je zdaj sveta bleda slika.
Vse, kar hočem, je živet’ svoje sanje,
verjet’ vanje in pozabit’ na sranje,
da lahko rečem peace out nč skrbet.
a kaj, k’ svet me noče razumet’.
Vse, kar hočem, je živet’ svoje sanje,
verjet’ vanje in pozabit’ na sranje,
da lahko rečem peace out nč skrbet.
a kaj, k’ svet me noče razumet’.
Kdo nam bo pomagal, glej kakšna je mladina,
cel teden sam čilira, čez vikend se drogira,
ta star pa hod’jo v cerkev, al’ pa protestirat.
Se nihče ne angažira, vojna profitira,
na svetu ni več mira, še umetnike pobira,
ker nimajo več vira, ki jih inspirira.
Roka trda, barva grda,
belo črna, naša usoda.
Pada koncentracija, slaba inspiracija,
nastaja sam patetična abstrakcija.
Nova generacija, surova informacija,
kakšna je reakcija, kaotična frustracija.
Vse, kar hočem, je živet’ svoje sanje,
verjet’ vanje in pozabit’ na sranje,
da lahko rečem peace out nč skrbet.
a kaj, k’ svet me noče razumet’.
Vse, kar hočem, je živet’ svoje sanje,
verjet’ vanje in pozabit’ na sranje,
da lahko rečem peace out nč skrbet.
a kaj, k’ svet me noče razumet’.
Bit za bitom pada, rima z rimo sklada,
odraža se posledica družbenega klanja,
vojnega stanja, ki v svetu vlada.
Nočem, da se pesem ta,
s težkimi rimami konča,
hočem le opomnit’ da,
je najlepši bit – utrip srca.
 |
