Če še niste slišali za film Barbie, zagotovo živite pod kamnom, skriti daleč stran od civilizacije in interneta. Film, ki je premierno izšel 19. junija 2023, je bil, in trenutno še vedno je, eden od filmov, ki so dvignili ogromno prahu.
Že iz napovednikov je bilo razvidno, da bo v njem nastopalo ogromno znanih igralskih zvezd, kot na primer Margot Robbie v glavni vlogi Barbie. Temu primeren je bil seveda proračun – sprva so vanj vložili 100 milijonov USD, na koncu pa je znašal še dodatnih 45 milijonov. Najzanimivejša porabnika tega proračuna sta rožnata barva – zaradi filma je prišlo tudi do svetovnega pomanjkanja te barve, in pa logično, marketing. V skupini, odgovorni za promocijo, so bili že brez imen očitno le najboljši, saj je večina ljudi nestrpno čakala svoj prvi ogled zgolj zaradi oglasov na družbenih omrežjih.
Če na kratko povzamem vsebino, film govori o popolnem Barbie svetu, kjer lahko vsaka deklica odraste v žensko, ki nič manj kot odlično začne, naredi in opravi vse, kar si zada. Spoznamo nekaj lutkine zgodovine in kako je počasi iz rožnatega ‘bimbota’ prešla v vsemogočno vsakdanjo žensko, v kateri se lahko najde prav vsaka od nas. Margot Robbie igra klasično Barbie. Ko ta začenja dobivati navadne človeške lastnosti, kot so slab jutranji zadah, ravna stopala in misli o smrti, mora v pravem svetu poiskati svojo lastnico, se prepričati, da bo med igranjem z njo spet vesela in tako spraviti svoje življenje na pravi tir. Vso pot jo spremlja Ken, ki pa v pravem svetu odkrije patriarhat in se ga odloči uvesti v Barbie svetu. Medtem Barbie spozna, da v resničnosti deklice in ženske ne marajo Barbie, zaradi previsokih lepotnih standardov, ki naj bi jih postavljala, in da bi to spremenila, odide v svet s svojo odraslo »lastnico« Glorio in njeno najstniško hčerko Sasho. Tam uvidi, da so Keni prevzeli oblast, Barbike pa delajo vse, kar jim ti naročijo brez vprašanja (ker naj bi jim oprali možgane). Ko Gloria vsaki posamezni Barbie razloži, kaj pomeni biti ženska, se te spomnijo svoje vloge in za kaj se borijo. Ko so vse rešene, naredijo načrt, kako bodo spet pridobile svojo moč. Na koncu zmagajo Barbike tako, da izvolijo predsednico, medtem ko se Keni borijo med seboj, da si dokažejo, kdo je »bolj moški«. A zgodba se ne konča pred tem, ko Barbie Kenu razloži, da mora najti sebe kot osebo in razlog za svoj obstoj v sebi in ne v tem, da je zaljubljen vanjo.
Takoj po izidu filma se je publika razdelila na tri skupine. Največja so bile večinoma gledalke, navdušene nad kritiko patriarhata in prisotnosti posledic tisočletij slednjega v naši družbi. Najmanjša skupina ljudi si je rekla: »V redu film« in se ni več obremenjevala z globljim pomenom. Tretja skupina pa so večinoma moški, ki so se počutili, kot da jih je film postavil na mesto, kjer so ničvredni in da lahko ženske živijo popolnoma srečno brez enega samega izmed njih.
Na spletu je v trenutku zaokrožilo tisoče videov, blogov, esejev in še marsičesa, kot kritika ali navdušenje nad filmom in rada bi se na kratko osredotočila na »ekstremistični« strani. Na eni strani so torej ženske, ki se že dolgo počutijo zapostavljene in manjvredne zgolj zaradi spolnih organov, s katerimi so rojene, kot da je edini razlog za njihov obstoj služenje moškim in prilagajanje njihovim potrebam, medtem ko naj bi se same le smehljale in naredile vsako stvar brez najmanjšega vprašanja in obotavljanja. Ker je film pokazal stran naše družbe, ki ženske postavlja na zelo ranljivo mesto (in naj vam povem, da iz izkušenj PREmladih deklet prizori v filmu niso izmišljeni in pretirano nakazani) ter kakšna bi naša družba v enakopravnosti lahko bila, so se mnoge ženske in dekleta zelo strastno strinjale, da moramo nekaj spremeniti. Prav to pa je razjezilo mnoge predstavnike moškega spola, ki so se začeli braniti in producente filma obtoževati nasilnega feminizma, ki želi izbrisati moške, češ da je film popolnoma neumen, ker ženske zagotovo niso sposobne upravljati »moških’« nalog in da je njihovo mesto, kot mnogi radi rečejo, v kuhinji.
Moje mnenje je, da film prikaže naš svet in kako se počutijo ženske v ravno obratni vlogi. Če se torej moški počutijo slabo ob ogledu filma, si je lahko vsaj približno predstavljati, kaj mnoge ženske trpijo vsak dan. A je na koncu še vedno le film. Prikazuje, da lahko v naši družbi še veliko spremenimo – in naj vas opomnim, da v Sloveniji živimo zelo dobro in razlike med nami niso tako očitne kot drugod po svetu. Prepričana sem, da namen ni kakorkoli komurkoli škodovati, ampak odpreti pogled z novega zornega kota in narediti konkretne spremembe, da bo prav vsak od nas imel v življenju enake pogoje za uspeh, da bomo živeli v svetu, kjer rasa, narodnost, spol, atletske sposobnosti in privlačnost nimajo zveze z uspehom in človekovo osebno sposobnostjo. Da bomo enakovredni in enakopravni.
V takem popolnem svetu seveda nikoli ne bomo živeli, lahko pa stremimo k temu, da smo najboljša oseba po svojih močeh, za začetek to spremenimo vsak pri sebi in smo dobri drug do drugega.
Maruša Kroflič
