V četrtek, 25. septembra 2025, se je na glavni železniški postaji v Ljubljani zbralo 17 dijakov ter njihova mentorja, prof. Patrick Wacks in prof. Vanessa Wagner, z nahrbtniki in kovčki, polni pričakovanj. Tako se je začel pester, zabaven in hkrati naporen teden izmenjave, poln novih doživetij in sklepanja prijateljstev. Izmenjava je trajala teden dni, in sicer od četrtka, 25. 9. 2025, do srede, 1. 10. 2025. Iz Slovenije se je projekta udeležilo 17 dijakov iz razredov 3. F, 3. D, 3. A in 2. D ob spremstvu mentoric prof. Jasmine Miklič in prof. Alenke Smole Legat.
Po prihodu v Ljubljano je za nemške dijake sledil kratek sprehod do naše šole, ki se je marsikomu zdel kot pravi pohod. A že ob snidenju je bilo jasno, da nas čaka teden, poln dogodivščin, smeha in čudnih prevodov s pomočjo Google Translata.
Po uvodnem spoznavanju, objemih, nekaj nerodne tišine in smeha smo se v šoli bolje spoznali preko spoznavnih iger, nato pa se skupaj odpravili na sprehod po Ljubljani. Do večera smo imeli prosti čas, ki ga je marsikdo izkoristil za druženje ali za hiter spanec, kajti potovalna utrujenost je resna stvar!
V petek smo se lotili jezikovnih avantur – naši dijaki so pripravili pravo mini učno uro slovenščine. Naučili smo jih, da »hvala« ni isto kot »hala« in da »gremo na kavo« ni vedno mišljeno dobesedno. Potem smo obiskali Center ponovne uporabe, kjer smo ugotovili, da smeti niso vedno smeti, temveč jih mnogokrat lahko uporabimo kot pripomočke za modno pisto.
Sobota je bila rezervirana za izlet na Bled. Že samo vožnja z vlakom je bila dogodek zase (sploh če si prvič v slovenskem vlaku in se sprašuješ, zakaj ni WiFi-ja). Na Bledu smo se s pletno odpravili na otok – in to brez motorja! Nemški dijaki so bili navdušeni, mi pa ponosni. Po razglednih točkah, gostilni in skupinskem »obveznem« poziranju ob jezeru smo nasmejani in zadovoljni ujeli vlak za Ljubljano.
Nedeljo so dijaki preživeli z družinami. Nekateri so šli na morje, drugi v Postojnsko jamo, tretji pa so preprosto uživali ob domačih štrukljih in poskušali nemškim prijateljem razložiti, da to ni “sladek burek”.
Ponedeljek je bil spet bolj šolski – nemški dijaki so se nam pridružili pri pouku, nato pa smo obiskali trgovine z rabljenimi oblačili in se pogovarjali o trajnosti. Vsaka skupina je raziskovala določeno trgovino, klepetala s prodajalci, nekateri so celo naredili mini intervju in ob tem ugotovili, da snemanje ni tako preprosto, kot se zdi.
Torek je bil dan za ustvarjanje. Ukvarjali smo se z našimi skupnimi projekti, predvsem s podcasti o trajnosti. Kreativnost je vrela, mikrofon je krožil in tudi kakšna smešna napaka se je pripetila med snemanjem. Popoldne smo obiskali še Slovenski šolski muzej, v katerem smo se lahko za trenutek pretvarjali, da smo v prejšnjem stoletju in ugotovili, da takrat šola ni bila nič bolj nevzdržna.
Popoldan nas je čakalo še zaključno druženje s predstavitvijo tedna. Starši so se spraševali, kako je možno, da je teden minil tako hitro, mi pa smo že rahlo žalostno gledali proti sredi.
Sreda – dan slovesa. Dopoldne smo dokončali še zadnje podrobnosti za projekte, se poslovili z objemi, obljubami o ponovnem snidenju in kupom skupinskih fotografij. Zvečer so naši gostje odšli – z novimi spomini, nekaj slovenskimi besedami in občutkom, da je Slovenija več kot samo majhna država med Italijo in Madžarsko.
