Vsake pravljice je enkrat konec. Vse lepo in čudovito je za nami, a še lepša bo naša vrnitev v rodno deželo. Ustvarili smo spomine in doživetja, ki ne bodo nikdar pozabljena.
Za nami so trije tedni vznemirljive prakse. Spoznali smo nove ljudi, tako naše mentorje in nove vodje kot tudi druga drugo in ne smemo pozabiti na vesele pogovore z našimi profesorji.
Pridobila sem odlično izkušnjo. Življenje z drugimi dekleti, raziskovanje novega mesta in ljudi ter njihovih navad in običajev. Spomnim se, ko sem poskusila njihove sladice in potice ter ob preblagem okusu razveseljevala sodelavce, ki so se smejali mojim prisiljenim nasmehom. Ob delu sem tudi našla odgovor na vprašanje, ki mi ga vsi zastavljajo, kje se lahko zaposlim .
V moj spomin se je vtisnilo toliko doživetih trenutkov. Eden izmed njih je bila godba na pihala na Plazi del Principe de Asturias. Odigrali so čudovite melodije, njihova usklajenost v ritmu in v tonu me je resnično navdušila.
Ogledali smo si številne znamenitost, od nekaterih modernih pa vse do klasičnih galerij in muzejev. Zelo se potrudijo pri predstavitvi številnih umetnosti in preseneča me, da je celo brezplačni vstop, koliko zaupanja imajo v ljudi. Seveda pa ne bom pozabila njihovega sproščenega razpoloženja. Nikoli se nikomur ravno ne mudi in vedno se lahko stvari uresničijo tudi jutri.
Mirjam Habjanič
