Mobilnost – Tenerife: 18. 3. 2023
Jutro diši po morju in po dolgem zasluženem spancu, ki pride na vrsto večinoma samo ob koncih tedna. S polno glavo zamišljenih idej za preživetje dneva sem se zbudila malce pozneje kot običajno. Zjutraj sem že ob prvih urah dneva prirejala čestitko za domače, ki imajo rojstne dneve. Tudi na njih je treba pomisliti, čeravno na daljavo.
Nekateri bolj zgodaj, drugi tik pred zdajci smo se zbrali pri vhodu apartmajev in začeli naš izlet do parka palm z imenom Palmetum. Med potjo nismo pobegnili pred skupnim fotografiranjem s profesorji pred vsakim lepim razgledom, na katerega smo naleteli.
Pri vstopu v Palmetum so nas z vseh strani obdajale palme. Ker ni bilo vodičev, in ker tudi s tablic, na katerih so različna poimenovanja, nismo izvedeli veliko, sem poiskala nekaj zanimivih informacij. Palmetum ima približno 3000 vrst rastlin iz tropskega in subtropskega podnebja z vsega sveta. Botanična družina palm so po parku razporejene glede na geografsko poreklo. Večina površine Palmetuma je namenjena otoškim območjem, kar pomeni, da so dobro zastopane otoške palme, na primer z Madagaskarja, s Karibov in iz Polinezije. Ob palmah in kaktusih so rasli tudi grmički s prelepimi cvetovi in mnogimi sadovi. Ob prihodu na vrh parka, potka se vije namreč navzgor, so nas pričakali prečudoviti razgledi na Santa Cruz in njegovo obalo.
Fotografirali smo se pri mnogih razglednih točkah. Pri eni je tehnologija telefona omagala, in ko smo reševali nevšečnost, se je tik ob nas naveličal čakanja gospod srednjih let in nas povprašal, ali bi nam pomagal. V glasnem smehu smo ga v slovenščini ošteli.
Na poti nazaj po žgočem soncu sva s sošolko Niko zaslišali kričanje. Ko sva se približali vrišču, sva opazili ogromno povorko ljudi, v rumenih majicah so navijali po špansko. Ko sva jih zagledali, sva se spomnili, da nas je Alja opozorila na napeto nogometno tekmo med dvema Kanarskima otokoma. Ugotovili sva, da ta rumena množica spada navija za Las Palmas, zato je bila obdana s številnimi policisti.
Moje oči so uzrle tudi zbirko zelo živih barv. Ustavili sva se pri gospodu, ki je razstavljal svoje slike, naslikane z akrili. Povprašal naju je, od kod sva, in ob spoznanju, da prihajava iz Slovenije, ves navdušen povedal nekaj slovenskih besed, ki jih je poznal. Za spomin sem kupila eno sliko in v hvaležnosti mi je odgovoril slovensko: »Hvala.«
Mirjam Habjanič
