MEPI brončki
Sedemnajstega ter osemnajstega junija smo se MEPI-jci bronaste stopnje odpravili na našo prvo poskusno odpravo v okolico Rakitne blizu Ljubljane. V soboto 17. junija smo se že ob 6.40 dobili na Bavarskem dvoru v Ljubljani, kjer smo svojo avanturo z avtobusom nadaljevali do Rakitne. Tam smo se pripravili na pohod, razdelili opremo, ki smo jo natlačili v prepolne nahrbtnike, si pripravili fotoaparate ter se veselo odpravili na odpravo. Že v prvih minutah, preden smo se vsi zbrali, smo dvakrat zgrešili pot, nato pa smo preučili naš zemljevid in končno našli pravo. Pot smo nadeljevali le z minimalnimi pritožbami, vmes pa smo peli stare partizanske popevke kot pravi planinci. Vmesni del poti je bil kar naporen, saj smo na poti izgubili litrsko plastenko vode, hodili pa smo skoraj ves čas po soncu. Pot smo nadeljevali po ozki gozdni poti, vse do dolgega zadnjega vzpona, na katerem smo vsi vsaj malce sopihali in precej stokali vse do vrha Krima. Ko smo dosegli vrh, smo si prislužili šolske majčke. Po oddihu in fotografiranju smo se spustili do naše jase, kjer smo si postavili šotore in viseče mreže, ter si zakurili ogenj. Imeli smo precej prostega časa, tako da smo v miru spekli čevapčiče in v vroči vodi skuhali rezance. Našli smo tudi lep razgledni stolp, kjer smo nadzorovali jaso ter se srečali s prijaznim lovcem. S pomočjo profesorice smo naredili dober planinski čaj. Ko se je sonce počasi poslavljalo, smo šli dijaki ter mentorice Tosja Novak, Mateja Jakob ter Dinka Čulajević nazaj na vrh Krima, da smo si ogledali našo razsvetljeno Ljubljano, z enim od dijakov pa smo ponavljali slovenščino, ker je takoj po odpravi imel zadnjo možnost popravljanja pred popravnim izpitom (ampak to nisem bil jaz!). Ob 22. uri smo odšli spat. Nekateri so zaspali takoj, nekateri pa so slišali vsak zvok v okolici in poslušali, kdaj bo pribrundal medved.
Čeprav smo bili zmenjeni, da bomo naslednje jutro pokonci že pred sedmo uro, smo zamujali vsaj uro. Smo pa kar hitro pospravili za sabo ter začeli dolgo pot navzdol. Pot nas je peljala po dolgi poti Pentlje, ki je bila kar neprijetna zaradi vročine in vmesnih klancev navzgor (za profesorico Tosjo Novak, samo 5 minutni). Zgubili smo se le dvakrat. Na koncu smo med pritoževanjem le prispeli do Novaške gore. Do takrat smo bili že vsi malce utrujeni, tako da smo na koncu z različnim tempom le prispeli do naše končne točke, ki je bila jezero. Nekateri so šli plavat, drugi smo bili že preveč utrujeni in smo samo še čakali na prevoz domov.
Za zaključek lahko priznamo, da smo se kar namučili, ampak na koncu se nam je splačalo. Sedaj pa čakamo na našo pravo jesensko odpravo.
???? Mark Antonij Novak
???? Tosja Novak
