Naša pot v Burghausen se je začela v zgodnjih jutranjih urah v ponedeljek, 2. junija, ko se nas je šest deklet skupaj s profesoricama, Majo Mihalič in Brigito Vertič Kumer, odpravilo proti mestecu Burghausen. Čakala nas je dolga, a slikovita vožnja čez zeleno, gričevnato avstrijsko pokrajino. Po približno petih urah smo prispeli do nemško-avstrijske meje, kjer nas je na nemški strani pričakalo mesto Burghausen – kraj z bogato zgodovino, osupljivo arhitekturo in prijaznimi prebivalci.
Takoj po prihodu so nas z nasmehi pričakale naše nemške gostiteljice. Prvi dan smo se dekleta namestila v njihovih domovih, ki so naslednje štiri dni postali naš drugi dom. Spoznale smo nove okuse nemške kulinarike, prvič resneje preizkusile svoje znanje nemškega jezika, zvečer pa se v sproščenem vzdušju povezale z Nemkami ob zabavnih družabnih igrah in plesu. Prijetno spoznavno druženje je minilo, kot bi mignil.
Naslednja dva dneva sta bila polna doživetij. Dopoldneve smo preživele na Gimnaziji Aventinus, kjer smo sodelovale pri pouku in spoznavale njihov šolski sistem. Popoldnevi so bili namenjeni raziskovanju – ogledali smo si najdaljši grad na svetu, obiskali srednjeveški samostan Raitenhaslach, staro mestno jedro, prav tako smo prisostvovale uradnemu sprejemu pri gostoljubnem županu mesta Burghausen in ravnatelju Gimnazije Aventinus. Drugi dan smo zaključili v tradicionalni bavarski restavraciji, kjer smo se razvajale z značilnimi lokalnimi jedmi in ob klepetu strnile vtise dneva.
Tretji dan je bil nekoliko bolj sproščen – osvežile smo se v kristalno čistem jezeru Wöhrsee in se ob obali zabavale v igri odbojke na mivki. Smeh in poletno vzdušje sta poskrbela za nepozaben zaključek našega bivanja.
Četrtkovo jutro je bilo polno čustev – solz, nasmehov in iskrenih objemov. Težko smo se poslovile od deklet, s katerimi smo spletle nova prijateljstva, a v mislih smo že načrtovale njihov obisk na Ptuju, predvidoma v septembru ali oktobru.
Čeprav bi z veseljem ostale še kakšen dan, smo vedele, da nas doma že nestrpno pričakujejo naši starši, da jim povemo o vsem, kar smo doživele, spoznale, okusile – in seveda o novih prijateljicah, s katerimi smo ustvarile vezi, ki bodo upamo, trajale še dolgo.
Nives Jakolič in Zoja Vegelj, 1. š
