V sredo, 14. 1. 2026, smo se dijaki, ki obiskujemo maturitetna predmeta geografija in zgodovina, odpravili na ekskurzijo. Z vlakom smo pot začeli v Postojni in se prek Notranjskega podolja odpeljali v Predalpske pokrajine. Prečkali smo Ljubljansko barje in v Ljubljani prestopili na drug vlak. Pot smo nadaljevali po Kranjsko-Sorškem polju, Dobravah ter Deželi in prispeli do Radovljice.
Najprej smo se odpravili vzdolž Save in si ogledali lehnjakov izvir. Ko voda priteče na površje, se iz nje izloči CO2. V vodi se zato poruši ravnotežje med ogljikovim dioksidom in kalcijevim karbonatom, zato se slednji useda na rastline v obliki skorjastih prevlek. Ob poti smo videli tudi sotočje obeh Sav (Dolinke in Bohinjke). Na tem območju, kjer živijo številne redke rastlinske in živalske vrste, želi zasebnik zgraditi večji turistično-rekreacijski center, v katerega bi bil vključen tudi glamping in druge povezane aktivnosti. Ker gre za edinstveno območje in bi z gradnjo močno posegli v naravni prostor, se je oblikovala civilna iniciativa, ki je zaenkrat uspela obvarovati območje sotočja v obstoječem stanju.
Ko smo hodili proti staremu mestnemu jedru, smo opazovali fluvioglacialne terase reke Save, ki so posledica menjavanja ledenih in medledenih dob. Ko je namreč nastopila ledena doba, vode ni bilo veliko, zato je reka odlagala material, ki ga je nosila s sabo, v času medledenih dob, ko so se ledeniki talili, pa si je reka vsakič vrezala globljo strugo v nanošen material in tako so nastale terase. Najlepše ohranjene so prav tu. Na najstarejših terasah, ki so najvišje nad strugo, je največ kmetijskih površin, ker je tu nanos proda najdebelejši in zato prst najbolj rodovitna. Tam so nastala tudi naselja, ker so bila manj izpostavljena nevarnosti poplav. Ježe, nagnjena pobočja med terasami, danes v večji meri prekriva gozd.
Po ogledu starega mestnega jedra smo se z vlakom vrnili do Kranja, kjer smo si ogledali kanjon reke Kokre. Staro mestno jedro je nastalo na skalnatem pomolu nad kanjonom. Reka Kokra si je vrezala svojo pot v sprijete naplavine (konglomerat) in tako izdolbla kanjon. Ime kanjon sicer ni povsem primerno, saj je v osnovi kanjon izdolbla reka, ki je tekla skozi različne vodoravne kamninske sklade, zaradi česar so ostenja kanjona dobila značilno stopničasto obliko. Pri kanjonu reke Kokre tega ne bomo opazili, je pa kljub temu še vedno gotovo vreden obiska. Po ogledu Prešernovega gaja in mestnega jedra smo se z vlakom vrnili v Postojno.
Ekskurzija se mi je zdela zelo zanimiva, saj tega dela Slovenije ne poznam prav dobro. Najbolj so me presenetile terase reke Save, saj sem si pod tem pojmom predstavljal nekaj precej manjšega in manj obsežnega. Doživetje nam je še polepšala zasnežena pokrajina, ki je vedno nekaj posebnega. Na tem mestu bi lahko pohvalil tudi povezavo z vlakom, saj ta ni imel niti minute zamude, med prestopi pa smo čakali zelo malo časa.
Gregor Samsa, 4.b
