V petek, 6. februarja 2026, smo v dvorani Golovec izvedli naš že 65. maturantski ples. Večer se je začel z nastopom vrhunskih plesalcev Tine Lipovšek iz 3. b in Tima Podergajsa, študenta, iz plesnega kluba Flamenco. Ko sta Tina in Tim na plesišče pripeljala vseh 167 plesnih parov (vseh plesalcev je bilo torej 334, med njimi pa 84 fantov in deklet iz drugih šol), so maturanti in maturantke iz našega pevskega zbora v slavnostnem vzdušju zapeli akademsko himno Gaudeamus igitur. Večer se je nadaljeval s tradicionalnim plesno-govornim protokolom, nato pa se po večerji in nastopu naših glasbenih talentov zlil v polnočno četvorko in sproščeno zabavo tja do dveh in še čez z vsestranskim ansamblom Unikat.
Maturantke in maturante generacije 2026 je na ples znova izvrstno pripravil Boštjan Špiljar iz celjskega Plesnega vala, za zahtevno organizacijo največje šolske prireditve (zaradi požarne varnosti je v dvorani tokrat lahko bilo le 1460 ljudi) pa je poskrbel izkušen tim. Po odzivih in pohvalah dijakov in staršev je tudi tokrat svoje delo opravil brezhibno.
Ravnatelj je v svojem kratkem govoru s preprostimi besedami prepričljivo izrazil svoje videnje in čutenje večera, posebej pa izpostavil eno najlepših besed slovenskega jezika – hvala, besedo hvaležnosti in spoštovanja. V imenu generacije 2026 sta občinstvo nagovorila maturanta Lea Vrečko, 4. f, plesalka in članica Sveta šole, ter Gal Gros, 4. a, odličen glasbenik, predsednik pevskega zbora in vzorno aktiven dijak.
Maturantski ples je vedno bil eden od najlepših spominov na mladost. Tudi tale naš bo tak. Bilo je lepo, bilo je ganljivo, bilo je nepozabno.
Naši fantje in dekleta so tudi tokrat dokazali, da razumejo bistvo gimnazijskega maturantskega plesa, ki je akademska prireditev in ne kakšna vaška veselica. Pokazali so odlično plesno znanje in občudovanja vreden odnos do šole, profesorjev, staršev in svojih gostov. In spet so dokazali, da jim je vredno zaupati in jih podpreti tudi, ko se odpravijo na očitno neizogibni after party.
Starejši ko sem, bolj se zavedam, da maturantski ples ni samo veliko veselje, ampak je tudi tiho slovo. Kot omamen napoj je, ki je v njem tudi kaplja grenkobe. Na pot v ta nepredvidljivi svet in čas pospremljam še eno prekrasno mladost, a iz leta v leto bolj me skrbi za ta dekleta in fante. Ne pretiravam, če rečem, da na njih gledam skoraj kot na svoje otroke. Rad jih imam in podpiram jih. Vedno in povsod. Mogoče si domišljam, a zdi se mi, da tudi oni mogoče imajo radi mene.
dr. Anton Šepetavc, ravnatelj
