»Ni lahko biti rojen, zato, da umreš.
A je lahkotno (p)ostati Nihče,
ob vseh, ki hočejo biti vse.«
(When death comes around, Z. Pevec)
Poezija kot abeceda sveta – literarno srečanje z dr. Zoranom Pevcem
V četrtek, 15. maja, smo v šolskem hramu kulture doživeli posebno literarno srečanje. V goste smo povabili dr. Zorana Pevca – pesnika, esejista, urednika in dolgoletnega moderatorja naših preteklih srečanj, ki pa je tokrat prvič sedel na drugi strani – kot osrednji gost. Priložnost je bila dvojno slavnostna, saj praznujemo tako 70-letnico šole kot tudi 70. rojstni dan pesnika.
Dogodek je odprla ravnateljica Katja Pogelšek Žilavec, ki je spregovorila o pomenu branja, ustvarjalnosti in kulturnih dogodkov v šolskem prostoru. Iskreno se je zahvalila gostu za dolgoletno sodelovanje in mu čestitala ob jubileju, ki se simbolično prepleta z obletnico šole. Ob tej priložnosti je podelila tudi priznanja sodelujočim na literarnem natečaju Moja misel.
Vodenje srečanja je prvič prevzela prof. Petra Mrzdovnik in navdušila z duhovitim, sproščenim in srčnim pristopom. Ker se z gostom osebno poznata, je bil pogovor še bolj neposreden in pristen.
Dr. Zoran Pevec se je izkazal kot izjemen sogovornik – duhovit, iskriv in razmišljujoč. Kljub akademskemu ozadju (diplomirani ekonomist in doktor slovenistike) ostaja v prvi vrsti pesnik. Njegova poezija ne išče razlag sveta, temveč načine, kako ga globlje občutiti. “Poezija je abeceda življenja,” je dejal, “in dober pesnik je lahko le dober bralec.” Doma ima kar 2598 knjig – vsaka zase njegova tiha učiteljica in zvesta spremljevalka. V šali je priznal, da so to njegove ljubice.
V pogovoru je mladim brez olepševanja položil na srce: »Talent je le deset odstotkov. Vse ostalo je delo – tudi v poeziji, ne samo v športu.« Spregovoril je o začetkih pisanja, brez zadržkov zrecitiral svojo prvo pesem in nato z močnim kontrastom predstavil pesem When Death Comes Around, ki jo odlikuje filozofska globina, čutenje časa in zrel jezikovni izraz.
Srečanje je bilo preplet osebnih spominov, refleksije o umetnosti in navdiha za mlade ustvarjalce. Dotaknilo se nas je tudi njegovo razmišljanje o umetnikih: “Najprej morajo biti ljudje – brez ljudi ni umetnosti.”
Dogodek je dodatno obogatila izvrstno izbrana glasba, ki je postala zvočna kulisa pesniški besedi. Dijaki pod mentorstvom prof. Danijela Berdena so zaigrali skladbi Kdo še verjame in Pachelbelov Kanon v D-duru. Vito Nick Modic, 2. d (saksofon), David Razboršek, 1. c (bas kitara), Maks Koritnik, 1. c (kahon), Nuša Štrajhar, 1. ktb (violina) in Nejc Pogladič, 1. e (kitara) so zaigrali skladbo Kdo še verjame in Pachelbelov Kanon v D-duru.
Ob slovesu je bilo jasno: nismo bili le priča literarnemu dogodku, temveč resničnemu prazniku besede, človeškosti in misli. Srečanje nas je spomnilo, da poezija ni nekaj oddaljenega – je zapis življenja, kot ga živimo, mislimo in čutimo.
Zato vabljeni, da posežete po njegovih pesmih in tudi po izjemnem priročniku Poezija – kako spodleteti bolje, ki z iskrivostjo in globino osvetljuje ustvarjalni svet ter vabi k poglobljenemu razmisleku o umetnosti besede.
Mentorji Literarnega srečanja
