V sredo, 15. maja 2025, smo na Šolskem centru Rogaška Slatina gostili priznano mladinsko pisateljico Janjo Vidmar, avtorico več kot 80 knjižnih del, znano po temah, ki se močno dotikajo mladih – od nasilja in sprejemanja drugačnosti do duševnih stisk in iskanja lastne identitete.
Dogodek sva vodili dijakinji Anika Rampre in Nuša Kos, osrednja nit večera pa je bila avtoričina knjiga Koliko še?, ki na realističen način obravnava medvrstniško nasilje. Pisateljica je poudarila pomen odgovornih odraslih, predvsem staršev, ki znajo pravočasno postaviti mejo – ne iz strogega nadzora, temveč iz ljubezni in skrbi.
Dotaknila se je tudi težavnosti pisanja za mlade, saj se odrasli pogosto osredotočajo na to, kaj je zapisano in ali je primerno – namesto na to, ali mladi sploh berejo. Spregovorila je tudi o omejenem vplivu učiteljev, ki imajo danes zaradi različnih pritiskov pogosto zvezane roke, kar jim otežuje pravočasno ukrepanje.
Pogovor je spremljala glasbena točka Marije Fric na citrah in branje odlomka iz knjige Koliko še?, ki ga je interpretirala dijakinja Teja Ivkić. Pisateljica je razkrila tudi, da jo liki včasih presenetijo, ter poudarila, kako pomembno je, da mladi v zgodbah prepoznajo tudi del sebe.
Na dogodku smo se tudi iskreno nasmejali. Ga. Janja je s seboj prinesla poseben spominek iz Latinske Amerike – preprosto ljudsko igračo, s katero fantje po tradiciji iščejo punce, ki so jim usojene. Gre za spleten stožec z dolgim repkom, skozi katerega dekle potisne palec. Fant nato na drugi strani povleče za »repek«. Če stožec ob tem ostane na njenem prstu, naj bi bila – po tradiciji – usojena drug drugemu. Z veliko smeha in navdušenja smo preizkusili tudi to simbolično »igro usode«.
Večer smo sklenili s podelitvijo knjižnih nagrad mladim bralcem v okviru mladinske bralne značke, zahvalnim darilom izpod rok dijakov programa tehnik steklarstva in povabilom pisateljici, da zapiše posvetilo v knjigo gostov.
Dogodek je zaznamovalo toplo, spoštljivo in iskreno vzdušje, ki je še utrdilo prepričanje, da je literatura lahko glas tistih, ki jih pogosto nihče ne sliši – in klic k spremembi.
