Janja Vidmar je slovenska pisateljica in scenaristka (1962, Ptuj), profesorica slovenskega jezika in pedagogike. V svojih delih raziskuje odraščanje, odnose in identiteto v sodobni družbi. Je članica Društva slovenskih pisateljev in pobudnica nagrade desetnica. V njenih zgodbah se ne prepoznamo le kot bralci, ampak tudi kot ljudje.
ngg_shortcode_0_placeholderGospa Janja Vidmar nas s svojimi romani navdušuje že leta. Najprej smo odkrili njen roman Princeska z napako, potem smo prebirali Debeluško, pa Barabo. In sva s kolegico Natašo Spindler ugotavljali, da dijaki radi berejo njene romane, še raje pa se o problemih v njih pogovarjajo. Zato sva šli na zborovanje, kjer je nastopila tudi gospa Janja Vidmar, da bi jo osebno spoznali in nagovorili za obisk naše šole. Njen nastop na zborovanju je bil tako temperamenten, odločen, silovit, jasen, slikovit, poučen, čustven in prepričljiv, da sva se strinjali, da morava tako energično in odločno gospo povabiti, predvsem pa morava najprej midve, potem pa še najini dijaki prebrati čim več njenih besedil. In smo brali – romane in intervjuje, v katerih se je razkrila podoba borke za lepši svet vseh otrok na tem svetu. V njenih besedah se skriva resnica, da svet otrok ni vedno lahkoten in srečen, da je svet otrok in najstnikov ter tudi odraslih poln preizkušenj, sama pravi: »Ampak ljudje smo kot glina, v otroštvu gnetljivi in mehki, pozneje pa otrdimo, življenje iz nas potegne mehkobo in nas zaskorji, razpoke pa se pod močnejšim udarcem vdajo, udarec nas lahko zdrobi tudi v prah.« pove pa tudida notranji mir ni nekaj samoumevnega, ampak nekaj, kar gradimo z zavedanjem, časom in sprejemanjem in da se resnična moč človeka pokaže v tem, kako se pobere po padcih in nadaljuje svojo pot.
Sama ne verjame, da lahko en sam človek premika gore, verjame pa, da lahko glas posameznika dobi veliko odmevov. In gospa Janja Vidmar je tak glas, glas, ki razkriva korake, ki prinašajo zgodbe in, kot pravi sama, treba je odkorakati od starih, da narediš prostor za nove. Za zgodbe pravi, da so način, kako osmislimo svoje življenje in svet okoli sebe. In, kot reče, otroku lahko da knjiga košček intime, trenutke s samim seboj, ki se izgublja v poplavi potrošniške mrzlice. Njene besede so, da vsakem delu pušča(mo) drobtinice sebe, da ji (nam) bralci laže sledijo iz temnega gozda v svetlobo.
Da piše tudi o temnem gozdu z enim samim ciljem – da bi bralci našli pot v svetlobo. In smo brali njene zgodbe, učitelji in dijaki, in skozi jezik Janje Vidmar, ki je včasih grob, včasih se zdi, kot bi bila pripovedovalka jezna, kratki, odsekani stavki, njen jezik je odraz jeze nad krivicami, tegobami vsakdanjika, prehaja pa v mehke, tople misli, ki so kot recept za iskanje svetlobe. Ni najbolj prijazen ta svet, ne za nas odrasle ne za naše otroke. In potrebujemo pogovor drug z drugim in tudi soočenje s seboj, da osmislimo svoje življenje in svet okoli sebe.
Zgodbe, koraki, narava, samouresničenje, aktivnost … Gospa Janja Vidmar nam je skozi svoje intervjuje in svoje romane pokazala pot iz temnega gozda v svetlobo.
