Letošnja izbirna strokovna ekskurzija v New York je živ dokaz za to, da v življenju nikoli ne moreš zrasti brez preizkušenj, saj le-te prinesejo dragocene izkušnje in spoznanja. Kljub temu da je mogoče na trenutke tvoj svet odčaran, ranljiv in šibek, pa si v takšnih trenutkih deležen življenjskih lekcij.
Življenje je res nepredvidljivo, kajti tokratni New York se je odvijal na meji mogočega, nepredvidenega, neverjetnega, ne/možnega, ampak zahvaljujoč agenciji Interconti smo program izpeljali v celoti. Sosledje dogodkov in njihovih posledic nam bo tako ali tako služilo za snemanje dokumentarca o našem potovanju, nobeden scenarist si ne bi mogel niti v sanjah zamisliti, kakšni zapleti in vrhunci se lahko pojavljajo v zgodbi. Ampak mi smo naš New York živeli in doživljali z motom, gre še nižje, nič nas ne sme presenetiti, mi to zmoremo. Ker smo bili pripravljeni na vse, smo premagali tudi nepremagljivo – vreme v obliki snežnega viharja. Namesto da bi se jezili zaradi vremenske situacije zaradi snežnega meteža, smo sprejeli stanje, kot je bilo in se prilagodili ter iskali alternative, zahvaljujoč našima vodnikoma Tini in Petru.
Sobe v 45. nadstropju hotela Hyatt Place Chelsea, in seveda tudi nižje, so ponujale veličasten pogled na Empire State Building in Times Square. Samo žaluzije si odgrnil in 8-milijonski New York, edinstveno mesto, je ležalo pod tabo, to je res, kot da se sanje dotaknejo resničnosti.
Potem, ko so naši fantje zjutraj pred hotelom pomagali odmetavati sneg, je jutranji sprehod do Wall Streeta bil čaroben, ja, kdo si pa ne želi videti snega v New Yorku? Tudi wallstreetski bik je bil tako nemočen, s še bolj sklonjeno glavo pod težo snega. Na cestah in ulicah Manhattna so bili snežni plugi, od/metalci snega, gasilci, policija in mi – GFML-jevci. Točka Ground Zero, kjer sta nekoč stala nebotičnika, pa tako žalostna v svoji beli tišini tistega jutra, komaj vidna pod snegom, tako opominjajoča, kako ranljivo in krhko je življenje.
Veličasten brooklynski most se je pred nami ponosno dvigoval med belimi snežinkami, ki so naletavale na naši poti vse do Centralnega parka. Zgodil se nam je eden najlepših trenutkov New Yorka. Ker je njujorški župan Mamdani odredil izredno stanje, je bil park poln ljudi, delali so snežake, se zabavali, uživali, mi pa smo poskrbeli za skupinsko kepanje, ki je trajalo več kot pol ure, sodelovali smo vsi, ne, policajev pa nismo kepali mi, to so bili tisti drugi, ampak posnetki so postali viralni.
Naslednje jutro po snežnem viharju nas je pozdravilo sonce, ki nas je spremljalo vse do konca našega popotovanja. Navduševali smo se na sprehodu po Harlemu, Little Italy in China Townu.
Deležni smo bili odličnega vodenja in ogleda muzejev MET in Natural Science ter sprejema v Palači Organizacije Združenih narodov.
Times Square smo vsak dan raziskovali in odkrivali sami, skoraj je ni restavracije in trgovine, kjer ne bi kdo od nas pustil svojih dolarjev, živahne, dolge ulice, množica ljudi, svetleči svetlobni napisi so nas navduševali in opominjali, da smo čisto zares tam.
Poleg podzemne železnice, ki je bila naša stalnica, delovala je tudi v času zaprtja zaradi snežnega viharja, pa smo se z avtobusom popeljali v New Jersey, kjer smo občudovali in bili prevzeti od notranjosti in velikosti stadiona MetLife (kapacitete 82 000 sedišč, na koncertu Eda Sheerana junija 2023 je bilo prisotnih 89 106 gledalcev, kar je rekord stadiona), ki je dom moštev New York Giants in New York Jets v Nacionalni nogometni ligi. Videli smo, da tudi na tako veličastnem stadionu najprej z lopato odmetavajo sneg, šele potem so na vrsti traktorji in plugi.
Vzpon na Empire State Building je potekal brez težav, nagrajeni smo bili z nepozabnim razgledom in veličastnim sončnim zahodom nad mestom. Zadnji dan smo bili nagrajeni z božajočimi sončnimi žarki in tistega dne še vedno vzneseni z iluzijo gospodične Svobode, ki razsvetljuje svet.
Kar s težkim srcem smo se poslavljali od New Yorka, tako hitro so minevali dnevi, ker so bili polni adrenalinskih dražljajev, čas nam je tekel bliskovito, zahvaljujoč WhatsAppu pa smo se na potovanju zelo povezali, se spodbujali, zabavali, tolažili in skrbeli eden za drugega.
V teh trenutkih, ko poslušamo o dogajanju na Bližnjem vzhodu, smo izjemno hvaležni, da smo se vsi varno vrnili domov, veseli smo, da sedaj lahko sedaj vsi skupaj urejamo vtise, občutke in spomine. Bilo je neponovljivo, nepozabno, učna ura New York nam je dala vedeti, da nič v življenju ni samoumevno: Nič ni samo po sebi razumljivo, verjetno, mogoče. Tudi če vse načrtuješ in splaniraš, ni nujno, da bo plan uresničljiv in izveden tako, kot si želel. Ne samo vojaški spopad, tudi vreme je višja sila.
John Lennon je zapisal: »Pomisli…Pozabi, da smo tukaj, ker nekaj čakamo. Življenje naj bo sveto, brez strahu, pomisli, predstavljaj si, da v otroci v miru rastejo.«
Imagine and Let It Be!
