V soboto se je naš dan spet razdelil. Nekateri so se odpravili lovit ribe, drugi so šli na kanuje, ostali pa so ostali v kampu in pomagali pri kuhanju in pospravljanju. Po krajšem počitku pa je bil čas za popoldanske dejavnosti, katere smo si tokrat izmislili sami. Igrali smo odbojko, se kartali, risali in zamenjali risbe vsako minuto ter igrali twister s stvarmi. Nedelja pa je bil naš zadnji dan v Caraormanu, zato smo bili vsi malo bolj čemerni in lenobni. Zjutraj smo pospravili stvari in počistili šotore, po kosilu pa so sledila še zadnja druženja in pogovori. Ker so bili šotori že pospravljeni, nam ni ostalo drugega, kakor da prespimo zunaj pod nadstreškom. Za zaščito proti vetru smo obrnili mize, položili blazine in se zavili v spalne vreče. Po prezgodnji budilki in kratki hoji do pristanišča smo se ob sončnem vzhodu vkrcali na prvo ladjico. Vožnja po glavnem kanalu delte Donave je hitro minila, nato pa je sledilo poslavljanje od naših novih prijateljev. Ko smo se dokončno potolažili, da se spet vidimo čez 10 mesecev, se je začela celodnevna vožnja proti domu. Po okusni večerji, ki po enem tednu končno niso bile ribe ali juha, smo se odpeljali do hostela v Budimpešti in šli naravnost v posteljo. Zjutraj smo si ogledali še glavno mesto Madžarske nato pa odpeljali domov. Spočiti in polni dobrih spominov komaj čakamo junij, ko se bomo z našimi Romuni spet srečali, tokrat v Sloveniji.
Nika Cirar
