V Repentabru, podeželskem naselju tik ob slovensko-italijanski meji, so si v Muzeju Kraška hiša ogledali notranjost domačije iz 19. stoletja, večina pa je zagotovo prvič slišala, zakaj so domačini tako ponosni na kraško ohcet, ki traja kar štiri dni. Z ganka in borjača so nastale prve »gasilske« fotografije.
Dijaki prvih letnikov so se v začetku maja odpravili na strokovno ekskurzijo v zamejstvo, ogledali so si Trst in njegovo kraško okolico.
ngg_shortcode_3_placeholderV mestu je sledil ogled Slovenskega stalnega gledališča (SSG Trst) in nato še Narodnega doma. Življenje Slovencev v zamejstvu je močno prepleteno s kulturo, zato je bil ogled obeh ustanov pomemben za razumevanje zamejskega slovenstva.
V SSG Trst je ga. Valentina Repini, organizatorka programa, predstavila zgodovino gledališča, njegovo vključenost v dvojezično okolje – ponosno je poudarila, da imajo predstave podnaslove v italijanščini, zato so njihova vrata odprta tudi za italijansko govoreče obiskovalce, kar je ključno pri povezovanju obeh kultur. Na velikem odru (velja za tretjega največjega za slovenske uprizoritve) so svoj kratek improviziran nastop izvedli tudi naši dijaki.
V Narodnem domu, osrednji kulturni ustanovi tržaških Slovencev vse do usodnega požiga leta 1920, smo si lahko ogledali le pritličje, v katerem danes domuje Oddelek za mlade bralce, granitna stebra pa pomenljivo predstavljata veličino te ugledne Fabianove ustanove – poimenovane tudi simbol slovenstva.
Sledil je čas za kosilo, kavo, sprehod ali hitre nakupe – večina deklet je zavila v Sephoro ….
Iz Velikega kanala, znanega kot Ponterosso (rdeči most, znan kot »tržaška šoping meka«, saj je bila tam nekoč tržnica, ki je v časih bivše Jugoslavije slovela vse do Makedonije, prodajale pa so se kavbojke, kava in druge takrat nedostopne dobrine) smo zaokrožili mimo največjih znamenitosti mesta (kot so Veliki trg, Trg borze, rimski amfiteater …) vse do pomola San Carlo, kamor je rad hodil Dragotin Kette in občutke osamljenosti stkal v cikel pesmi poimenovanih Na molu San Carlo.
Z avtobusom smo se odpeljali iz središča mesta do Rižarne, nekdanje luščilnice in sušilnice riža, ki so jo nacisti leta 1943 preoblikovali v preiskovalne zapore in taborišče. V tem kraju trpljenja in smrti je delovala tudi edina krematorijska peč na italijanskem ozemlju – o tem je v svojem romanu Nekropola pisal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor.
Nekaterim skupinam je vreme ponagajalo, zato si niso mogle ogledati prečudovitega gradu Miramar in velikega parka z redkimi eksotičnimi rastlinami.
Trst je bil nekoč dom (dobesedno in preneseno) številnih pomembnih Slovencev – od Trubarja, Žige Zoisa do Ketteja, Kosovela in nenazadnje Borisa Pahorja.
Vse do prve svetovne vojne je bilo mesto več kot petsto let del habsburške monarhije in pred njenim razpadom najpomembnejše pristanišče, nenazadnje pa tudi mesto z daleč največjim številom Slovencev sploh.
Tavčar je nekoč zapisal: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča.«
Polonca Košir, prof. slov.
