Nekaj minut pred eno uro zjutraj, 7. maja, smo se dijaki 1. letnikov programa gimnazija zbrali na parkirišču pred telovadnico. Po dolgih tednih pričakovanja je vendarle napočil čas za dvodnevno ekskurzijo v Toskano. Mnogi zaradi pričakovanja odhoda tisti večer nismo zatisnili očesa, kljub temu pa se nam neprespanost na začetku ni pretirano poznala. Čeprav so nam profesorice priporočale, naj se med vožnjo naspimo, mnogi te možnosti nismo izkoristili – bodisi zaradi navdušenja bodisi zato, ker nas je bolj pritegnil pogovor s sošolci ali krajšanje časa na telefonu.
Pot nas je vodila skozi Padsko nižino, nato pa se je cesta začela vzpenjati v Apenine. Ko se je mrak umikal in je na vzhodu začelo vzhajati sonce, smo zagledali Toskano, kar je bil znak, da se približujemo cilju prvega dne – Firencam. V mesto smo prispeli v jutranjih urah.
Po dolgih urah vožnje smo z veseljem stopili na svež zrak in nadaljevali pot peš. Med hojo smo si ogledovali Firence in imeli smo kaj videti. Jutranji vrvež mesta nas je fasciniral in nam dal vedeti, da se tukaj vedno nekaj dogaja. To pa je bil šele začetek.
Kmalu smo prispeli v središče mesta, kjer stoji znamenita galerija Uffizi. Le streljaj stran je tekla reka Arno, nad nami pa se je dvigala kupola znamenite katedrale Duomo, ki jo je v času renesanse zasnoval arhitekt Brunelleschi. V galerijo smo vstopili po skrbnem pregledu varnostnikov, kar je bilo glede na vrednost umetnin povsem razumljivo. V njej smo si ogledali dela številnih umetnikov, ki smo jih spoznali pri pouku umetnosti, na primer Botticellijevi sliki Rojstvo Venere in Pomlad, Leonardovo Oznanjenje ter Rafaelovo Madono. Iz galerije se je videl tudi slavni most Ponte Vecchio, ki smo si ga ogledali pozneje. Ogled smo nadaljevali v kapeli Medičejcev – slavne, vplivne in bogate družine, ki je zaslovela kot pomembna podpornica renesančnih umetnikov.
Po kosilu smo obiskali še nekoliko manjšo, a zelo pomembno galerijo Accademia, kjer hranijo eno najznamenitejših del renesančnega umetnika Michelangela – kip Davida. Kipi tega svetopisemskega junaka so v Firencah precej pogosti, saj je mesto skozi zgodovino simboliziralo manjšo, a vztrajno državo, podobno kot David v svetopisemski zgodbi.
Po napornem dnevu smo se vrnili na avtobus in se po kratki vožnji ustavili še na razgledni točki Piazzale Michelangelo, kjer smo si Firence ogledali še iz ptičje perspektive ter naredili nekaj fotografij.
Po približno eni uri vožnje smo prispeli do hotela v kraju Montecatini. Po večeru, ki smo ga večinoma preživeli v družbi sošolcev in sošolk, smo si privoščili zaslužen počitek. Naslednje jutro smo vstali dovolj zgodaj, da smo lahko v miru pozajtrkovali in spakirali. Če je bil prejšnji dan bolj umetniško obarvan, je bil petek nekoliko bolj po našem okusu.
Najprej smo se odpravili v Pontedero, v muzej Piaggio, kjer smo si ogledali številne vespe in druga vozila. Čas za obisk je bil idealen, saj letos praznujejo 80. obletnico patentiranja tega ikoničnega prevoznega sredstva na dveh kolesih.
Naša naslednja destinacija je bila Pisa, eno najbolj prepoznavnih mest srednje Italije. Osebno sem bil presenečen nad njeno majhnostjo, saj sem si jo prej predstavljal kot nekakšen drugi Rim. V mestu smo si ogledali najbolj obiskani del, Piazza dei Miracoli (Trg čudes), kjer smo občudovali tri znamenitosti: katedralo, krstilnico in poševni stolp.
Po malici nas je čakala še zadnja postaja, in sicer mesto Lucca. Gre za staro mestece, ki ga obdaja štiri kilometre dolgo renesančno obzidje, čeprav mesto v zgodovini ni bilo pogosto napadeno. V mestu imaš občutek, da se je čas skoraj ustavil, saj smo bili priča edinstveni arhitekturi in izjemni urbanistični ohranjenosti. Veselilo me je, da so nam profesorji dovolili samostojen sprehod po mestu, kjer smo lahko poskusili tudi tradicionalne italijanske jedi, v mojem primeru pico.
Zatem smo se še zadnjič usedli na avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Po dveh krajših postankih smo v Postojno prispeli okoli enajste ure zvečer. Pot je bila nadvse zabavna in prijetna.
Z ekskurzijo sem zelo zadovoljen. Čeprav nisem ravno umetniški tip človeka, me je navdušila kultura sosednje države. Domačini so bili prijazni, hrana dobra, vreme pa zelo prizanesljivo. Vesel sem, da sem ekskurzijo lahko doživel s svojimi nenadomestljivimi sošolci in sošolkami iz 1. A ter z dijaki vzporednega razreda in kolegi iz Ilirske Bistrice. Poleg novih znanj smo se tudi bolje povezali med seboj ter ustvarili veliko lepih spominov.
Anže Žagar, 1.a
