Želja po ekskurziji v morda najbolj pristni del Španije, v Andaluzijo, se je rodila na ekskurziji v Barcelono in Valencijo oktobra 2023. S Tilnom Gabrovškom, našim vodičem, s katerim potujeva že vrsto let, sva jo idejno zastavila v nekaj minutah, potem pa se je resno delo začelo skoraj eno leto pred odhodom. Spisan je bil odličen program po zelo ugodni ceni, tudi obljuba o lepem in toplem vremenu je vabila, začeli smo zbirati prijave in, resnici na ljubo, kar nisem mogla verjetni, da je število prijavljenih v nekaj dneh preseglo predvidenih 45 potnikov. Na koncu se je na ekskurzijo odpravilo kar 88 dijakov iz vseh letnikov.
Da bi se je lahko udeležili vsi, smo se organizirali v dve skupini. Prva je v Andaluzijo odpotovala v prvem, druga pa v drugem delu zimskih počitnic. Kaj vse smo videli in doživeli? Nekateri so prvič potovali sami brez staršev, drugi so se prvič peljali z avionom, nekateri so bili prvič v Španiji, večina je prvič videla tune, člane univerzitetnih organizacij, ki ohranjajo srednjeveške običaje. Tudi sama sem prvič videla kostalerose, člane bratovščin, ki skrbijo za kipe, katere nosijo v procesijah za veliko noč. Imeli smo priložnost gledati flamenko v najbolj avtentičnem okolju, v ciganskih jamah Sacromonteja v Granadi in opazovati šefa v Sevilli pri pripravi slastne paelle in malo manj spretna šefa pri pripravi hamburgerjev. Za kratek čas smo skočili tudi v Združeno Kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, kjer smo imeli celo boljše vreme kot v Španiji. Málaga je nekatere (z)vabila v morje. Mesta v Andaluziji so nas omamljala z vonjem po pomarančnih cvetovih. Večina se ni mogla načuditi živosti mest, kjer so ulice polne ljudi vseh starosti še v poznih večernih urah. Španija je dežela polna doživetij in dih jemajoče arhitekture, tako različne od te, ki smo je vajeni doma, pa naj gre za sakralne ali posvetne stavbe. Vtisov kar ne zmanjka.
Vsaka ekskurzija pa ima tudi družabno noto. Kako lepo je videti dijake, ki se spoznavajo, družijo, se veselijo in si pomagajo. Zanimivo jih je opazovati, kako se organizirajo v sobah, kjer jih spi tudi več kot 10, tuš pa samo eden ali dva. Kako ugotavljajo, da se da preživeti tudi brez obilne raznolikosti hotelske ponudbe zajtrka in da izbirčnost ni prava izbira. Zame pa je vsekakor najlepše, ko vidim, da se jim smeje in da imajo iskrice v očeh. Ko vidim, da je v teh očeh želja, da se vrnejo. Morda sami, morda pa skupaj s sošolci v oktobru 2026, ko bomo odkrivali Valencijo, Madrid in Toledo. Načrt je že narejen!
Klavdjia Mele, prof. španščine
