5. novembra 2025 sta se razreda 2. z in 2. a pogumno podala na ultimativno misijo – strokovno ekskurzijo po poteh Soške fronte! Že sam naiv ekskurzije je obljubljal epske zgodbe.
Naša pot se je začela na mogočnem Cerju. Z vrha je bil razgled spektakularen, pravi 360-stopinjski zaslon. Profesorji so z navdušenjem kazali, da lahko v daljavi, če smo res zelo pozorni in imamo srečo, vidimo celo Triglav in na drugi strani, tam nekje za obzorjem, še morje. To je bil tisti trenutek, ko smo se spomnili, da smo Slovenci in imamo ‘vse’ na dosegu roke. Resnično je omogočal vpogled v celoten strateški pomen te lokacije.
Sledil je speleološki in vojni podvig v jamo Pečinka. Končno, tema in hlad. V jami smo namreč spoznali, da niso bile le naravna znamenitost, temveč dom, skladišče in zaklonišče vojakov med vojno. Prav neverjetno je, da so tukaj preživeli, mi pa jamramo, če nam pade signal. Vsi smo prišli ven – umazani, a z bistveno več spoštovanja do nečloveških pogojev bivanja.
Nato smo obiskali monumentalno kostnico Oslavje (Ossario di Oslavia). To je bil resnično ganljiv in spoštljiv trenutek dneva. Množica imen in zgodb nas je prizemljila, saj smo videli resničen obseg žrtev prve svetovne. Globok poklon preteklosti.
Potem nas je pot končno vodila skozi Gorico (Italija). Končno smo se počutili kot pravi mednarodni popotniki. Zgodovinski del mesta nas je očaral, čeprav je bilo vsem jasno, da se naše misli že vrtijo okoli hrane, pice, ki jo nismo smeli kupiti.
Zaključili smo kot pravi zmagovalci na Trgu Evrope v Novi Gorici. Stali smo z eno nogo v Sloveniji in drugo v Italiji – simbol sodelovanja, ki je v ostrem nasprotju z vsem, kar smo se učili dopoldne. Kljub temu da smo večino dneva prehodili (in predihali) zgodovino, se je naša prava bitka končala pri iskanju najlepšega kota za skupinsko fotografijo. Misija uspešno zaključena.
2. z in 2. a sta preživela. Domov smo prinesli polne glave zgodb, nove korake na števcu in globok vpogled v dogajanje na Soški fronti. Bil je dan, poln učenja, tišine, spoštovanja in opozoril, naj pazimo, kje hodimo in kje ne smemo hoditi.
Martina Klemenc
